Severna in južna Evropa.

[Chace Crawford]

Jonatan, 21
Fotomodel
Stockholm, Švedska

Čedni Šved je imel v svojem življenju prav vse, kar je potreboval. Morda je ravno zaradi dejstva, da je dobil vse, kar si je zaželel, postal tak kakršen je, ali pa je bilo za to krivo pomanjkanje ljubezni v družini, za kar pa mu tako ali tako nikoli ni bilo mar. Že ko je rasel, se je zavedal svojega vpliva in moči, ki ju je imel nad ostalimi prebivalci njegovega domačega kraja. Bil je čeden in bil je neverjetno popularen. In na nekakšen način je od nekdaj ljubil le sebe. Ni ga bilo strah izkoriščati, nikoli ni imel dlake na jeziku in še posebej ni prenašal ljudi, ki so bili slabši od njega, pa so si želeli postati nekaj več. Šola je bila že od nekdaj njegova zadnja skrb. Pravzaprav so v njegovem življenju prevadovala le dekleta in zabave, skozi šolska leta pa ga je vlekel le očetov denar. Ponudba za manekenstvo je v njegovo življenje najbrž prišla v popolnem času; pred njim je bila najbrž ena izmed najtežjih odločitev vsakega življenja - kam se vpisati na univerzo. Ponudbo je brez razmišljanja sprejel in pri tem sta bila njegova starša še najmanjša ovira. Po tem, ko se je nekaj mesecev zavzeto pripravljal in oblikoval svoje telo, so sledili njegovi prvi nastopi na modni brvi, kjer je v trenutku zablestel. Bil je mlad, čeden, imel je neverjetno postavo in ogromno potenciala. Modni svet ga je naravnost oboževal. In tudi sam ni do tega sveta čutil prav nič drugače. Predstavljati je začel največje modne znanke in sodeloval je na modnih revijah po vsem svetu. Njegov ego je rasel; postajal je še bolj neizprosen do ostalih, še bolj narcisoiden in še bolj trden in odločen na svoji življenski poti.
Prijavnico za kamp je odkril po popolnem naključju in sprva je bila to zadnja stvar, ki bi ga v njegovem zaposlenem življenju lahko pritegnila. Toda po sporu s svojim agentom se je, trmast in odločen kot vedno, odločil, da se mu upre. Izpolnil je prijavnico, jo oddal in se pripravil za potovanje na najslavnejšo celino sveta. In na to je začel gledati bolj kot na priložnost; priložnost, da spozna nove ljudi in tudi njim pokaže iz kakšnega testa je narejen.

[Elisha Cuthbert]

Rosa, 22
Študentka matematike in fizike
Neapelj, Italija

Odkar pomni je velika oboževalka kuhinje. Njena mama, ki dela kot kuharica v neki lokalni restavraciji, jo je že od dne, ko se je naučila stati na svojih lastnih nogah, vodila s seboj v službo, kjer je ure in ure preživljala ob občudovanju kuharskih umetnin. In ko je bila dovolj stara, da je tudi sama lahko opravila kakšno resnejše kuharsko delo, so se pod njenimi prsti začele rojevati najrazličnejše jedi. Toda čeprav je kuhanje oboževala ni o njem nikoli razmišljala kot o pravem poklicu; zanjo je bil od nekdaj le hobi. Nekaj kar je oboževala in nekaj s čimer se je lahko sproščala. Sicer pa je poleg kuhinje oboževala tudi svoje domače mesto. Divji Neapelj je bil duša dvojčica njenega srca in oboževala je prav vsako njegovo uličico in prav vsak njegov kotiček. Tako je večino večerov preživela v različnih barih in lokalih, kjer se je zabavala do jutranjih ur. Če se prav spominja, je svojo nedolžnost izgubila že pri zgodnjih trinajstih. Sicer pa je kljub svojemu razburkanemu življenju v šoli pridno delala, kajti vedno je trdila, da brez dobre izobrazbe ne moreš priti nikamor. In ne glede na to, kako zelo je oboževala svoje mesto, je želela študirati nekje v tujini. Že od nekdaj je sanjala o Franciji ali Angliji, toda tja ni nikoli prišla. Leta so minevala in sama je obtičala v svojem norem mestu in svojem norem življenju. Postala je študetntka fizike in matematike; predmetov, ki ju je že od nekdaj oboževala in s katerima ni imela nikoli problemov. Morda bo nekoč postala učiteljica; že od nekdaj je rada delala z otroki.
In ko je že mislila, da se bo njeno življenje za vedno vrtelo okoli enih in istih italijanskih uličic, je na internetu naletela na oglas za mednarodni kamp na Kubi. Bila je odlična in precej cenovno ugodna priložnost. V trenutku se je prijavila in prvič, po dvaindvajsetih letih, zapustila Italijo. In morala je priznati, da jo je mikalo, da bi za vedno ostala tam, kamor je s takšnim veseljem odhajala.

[Jessica Alba]

Gaia, 22
Študentka novinarstva
Atene, Grčija

Njeno življenje je vse do tistega poletnega dne, ko je odkrila prijavnico za kamp, potekalo popolnoma normalno in običajno. Rojena je bila v majhno, a ljubečo grško družino v samem središču velike prestolnice svoje rojstne države. Poleg mame in očeta ima še mlajšo sestro Penelope, s katero ima najbrž popolnoma običajen sestrski odnos. Ne moreta živeta ena z drugo in prav ne ena brez druge. Nikol ni dobila vsega, kar si je zaželela, toda vedno je imela vse, kar je potrebovala za dobro, a preprosto življenje. V šoli sicer ni pobirala najboljših ocen, toda vedno se je učila in opravljala svoje šolske dolžnosti. Čeprav je nikoli niso resnično pritegovale. Morda zato, ker je bila že od nekdaj tako zelo radovedna; rada je raziskovala stvari in med prijatelji je slovela kot najboljša hraniteljica skrivnosti in nanjo so se kmalu začeli obračati mnogi sošolci, ki so potrebovali pomoč, preprost nasvet ali preprosto nekoga, kateremu so se lahko izpovedali. In ona je bila zanje vedno tam. Čeprav na nek način nekako nikoli ni bila tiho; vse stvari je vedno zapisala v svoj majhni dnevnik. Bilo je veliko tveganja, da ga bo nekdo odkril, toda zanj je našla odlično skrivališče, mimo katerega so hodili vsi, pa niso nikoli vedeli zanj. Tako se je takoj, ko je morala začeti izbirati, vpisala na študij novinarstva. Najbrž do tam zaradi svojih slabih ocen ne bi prišla, če je ne bi pohvalil in priporočil njihov srednješolski ravnatelj, ki je vedno občudoval njene prispevke v šolskem časopisu. Tako je začela študirati in kmalu je ugotovila kako zelo lahko vzljubiš šolo in takrat je vedela, da se je odločila prav. Šolanje je tako uspešno zaključila in se zaposlila v najbolj cenjenem grškem častniku, ki pa ji ni omogočal nečesa, kar si je že od nekdaj želela. Zanjo je novinarstvo predstavljalo potovanje po svetu, spoznavanje novih ljudi. Neskončno veliko intervjujev, pogovorov in zabave. Tako je oglas za kamp na Kubi, ki ga je odkrila na internetu, postal njena goreča želja in niti za trenutek ni oklevala, ko je morala izpolniti prijavnico. Poleg tega pa se je odločila, da bo s seboj popeljala še mlajšo sestro; vedela je, da tudi ona potrebuje malce oddiha od svojega življenja. Sploh pa sama ni dvomila, da bo daleč preko atlantia našla toliko navdiha in zgodb, zaradi česar ji ne bo nikoli zmanjkalo dela. Dela, ki ga je oboževala.

[Maggie Grace]

Nataša, 22
Študentka plesa
Beograd, Srbija

Čedna Srbkinja se je že od nekdaj precej razlikovala od svojih prijateljev in someščanov. Morda zato, ker je bila tako elegantna in nežna, strastna in velika oboževalka umetnosti, morda pa zato, ker je bila že od rojstva veliko svetlejše polti, kot je bilo to značilno za prebivalce njene države. Imela je dolge, svetle lase, na katere je bila že od nekdaj tako zelo ponosna in temnejši odtenek ji je podarilo le sonce, sicer pa je bila večino leta njena koža skorajda bleda. Plesati je začela pri šestih letih; sprva njena starša tega nista podpirala, toda na koncu sta se morala vdati v usodo. Kot vsaka mlada deklica je sprva sanjala o baletu, toda že po nekaj mesecih je obupala in se pridružila eni izmed mestnih plesnih skupin, kjer se je preizkusila v hip-hopu, na koncu pa je obtičala pri showdanceu. Plesu, ki jo je popolnoma prevzel in jo po vseh teh letih še vedno drži v svojem objemu. In vse se je zdelo popolno; v šoli je imela dobre ocene, plesala je in imela je čednega fanta, ki je bil njena prva velika ljubezen. In njuna ljubezen je nameravala obroditi plodove; nekega jutra se je namreč zbudila z neverjetno slabostjo, sploh pa se ji je zdelo, da je bila zadnje čase vse bolj in bolj utrujena. Stara je bila šestnajst let, ko je tistega dne obiskala zdravnika in ugotovila, da je noseča. Njen takratni fant jo je, zgrožen nad mislijo, da bi postal oče, zapustil in tako je v tem ostala sama. Otroka, ki je rasel v njej je sicer ljubila, toda vedela je, da se bo njena kariera, katero je gradila dolgih deset let, klavrno podrla če ga bo obdržala. Tako je odšla na splav in si v objemu prijateljice ter novega spremljevalca celila globoke rane, katere pa je začel učinkovito celiti samo ples. In ravno zato se je, ko je prišel čas za odločitev študija, odločila za ples. Vpisala se je na plesno akademijo; toda ne tisto v Beogradu. S svojimi sanjami je ciljala dle in nekaj tednov pozneje je odpotovala v London, kjer je še odločneje razvijala svoj talent. Domov se je vrnila skorajda vsak mesec; ne glede na vse, je rodno Srbijo še vedno oboževala, čeprav je nanjo hranila tudi grenke spomine. Otrok, katerega je nekaj časa nosila pod svojim srcem, jo je kot nočna mora še vedno zbujal sredi noči.
Nekega dne se je tako odločila, da potrebuje premor. Oddih od svojega življenja. Samo želela je dokončno pozabiti, začeti znova in obrniti nov list svojega življenja. Tako je popolnoma po naključju odkrila prijavnico za kamp na Kubi, katero je brez razmišljanja izpolnila, si plačala potovanje in se, s plesno opremo v velikem kovčku, odpravila na potovanje svojega življenja.

[Rachel Bilson]

Carin, 20
Študentka danščine
Alborg, Danska

Na prvi pogled se zdi popolna. Čedni rjavi lasje, ki se ji nežno kodrajo malce pod rameni, zapeljiv pogled, velik nasmeh in modna oblačila, po katerih je med znanci prepoznavna. To je čedna Danka Carin, ki je dobila ime po eni izmed slavnih danskih filmskih zvezd. Je velika oboževalka mode; že pri sedemnajstih je imela skorajda petdeset torbic priznanih kreatorjev in nekaj več kot sto parov čevljev, med katerimi so prevladovali tisti, z visoko peto. Toda njena družina ni bila nikoli bogata; ravno nasprotno. Za svoja oblačila in obutvo je skorajda vsak mesec zapravila ves privarčevan denar. Toda ni ji bilo mar, dokler je imela tisto, kar je oboževala in tisto, po čeme je hrepenela. Pravzaprav si je že od nekdaj želela biti model, čeprav je vedela, da ima za to resnično zelo malo možnosti. Nenazadnje je bila Danka in dvomila je, da jo bodo kdaj odkrili. Toda njena strast je ostajala in tak sloves je na šoli tudi ohranila. Pravzaprav je imela precej ozek krog prijateljev, znancev je imela veliko več. Že od nekdaj je ogromno stavila na prijateljstvo in le redko kateremu človeku je pustila v svojo bližino. Včasih je postala precej zadirčna in ostra, če ji je kdo pretirano lezel v nos. Sicer pa je že od nekdaj njena velika ljubezen, poleg predstavnikov moškega spola, njen materni jezik. V danščini je odkrila čar, katerega je našlo le malo ljudi, zato ni dolgo razmišljala o izbiri študija. Vpisala se je na fakulteto, ter bila s polno štipendijo sprejeta kot študentka danščine. Njeno pridno delo v srednji šoli se je resnično obrestovalo. Ni potrebovala veliko časa, da si je okoli sebe nabrala nov krog prijateljstva in si pridobila čednega spremljevalca, zaradi katerega ji ni bilo nikoli dolgčas. Zaradi štipendije, ki jo je začela prejemati, si je lahko privoščila še nekaj novih kosov oblačil, obutve ali nakita in njena zbirka je postajala iz meseca v mesec bolj obsežna.
Njeno življenje bi jo najbrž začelo počasi dolgočasiti, če ne bi na internetu odkrila ponudbe za mednarodni kamp na Kubi, ki je v trenutku pritegnil njeno pozornost. In ko je prebrala, da bodo opotovali tudi v New York, je zbrala prav ves privarčevan denar, ki ga je hranila za novo Guccijevo obleko in izpolnila prijavnico, kajti to je bila priložnost, katere ni želela zamuditi. Kuba, novi prijatelji, nore zabave, poleg tega pa še New York; mesto njenih sanj, katerega si želi obiskati že vse odkar je zanj prvič slišala. Zanjo je sledilo potovanje iz sanj, na katerega se je temeljito pripravila in se tako s polnimi šestimi kovčki odpravila na letališče, kjer se je začelo tisto, na kar je tako nestrpno čakala. In bila je bolj srečna kot kadarkoli poprej.

[Mischa Barton]

Erika, 20
Študentka angleščine in francoščine
Bergen, Norveška

Njena starša sta ji večkrat rekla, da je zanju popolna hčerka. Imela je odlične ocene, bila je pridna in z vsemi se je dobro razumela. Pa vendar je bila to le njena pridna in mirna stran. Stran, ki jo je kazala ljudem, ki so jo morali videti kot ubogljivo in nekoliko sramežljivo dekle. Večino petkovih in sobotnih večerov pa je preživela zunaj; na zabavah, med prijatelji ali popolnimi neznanci. Ni ji bilo mar, samo da se je lahko zabavati. In zabava je bila resnično nekaj, kar ji je ležalo na duši. Bil je njen edini trenutek, edini zasilni izhod, kjer se je lahko spostila in popolnoma zdivjala. Vso mirnost, ki jo je dolge dneve zadrževala v sebi je izginila, izpuhtela in ostalo je tisto, kar je resnično bila. Noro najstniško dekle, ki se je rado zabavalo in osvajalo pripadnike nasprotnega spola. Takrat je bila bolj svobodna kot kadarkoli poprej. In ob njeni strani je že odkar pomni stala njena najboljša prijateljica, s katero sta bili skupaj prav vsak dan njunega bivanja. Bili sta sosedi in sošolki. Sprva v osnovni šoli, pozneje pa tudi v srednji šoli. Vse do tistega dne, ko se je njeno življenje nenadoma obrnilo na glavo. Ko je vse postalo tako črno, temno in zanjo popolnoma nerazmuljivo. Zgodilo se je nekaj, česar ni pričakovala, česar ni nikoli želela. Tisto, kar je prezirala in sovražila. Sovražila dejstvo, da je to občutila na lastni koži. Svojo najboljšo prijateljico je našla obešeno v njeni sobi s kratkim poslovilnim pismom, v katerem je napisala kako zelo jo ima rada ter da naj ji ne zameri. Nobenega razloga zakaj je to storila. Žalost je napolnila njeno srce, ki se je raztrgalo na tisoče majhnih koščkov. Njena najboljša prijateljica je odšla. Za vedno. Nikoli je ne bo nazaj in počutila se je tako zelo osamljeno. Vse je začelo počasi padati. Na koncu je ugotovila, da najde edino uteho v knjigah. Pa naj so to bili romani ali šolski učbeniki; samo da je odšla v nek drug svet, kjer ni bilo bolečine in solza. Ni vedela koliko časa je rabila, preden se je pobrala na noge. Seveda po vseh teh letih še vedno trpi, toda sedaj se vsaj ne zbuja več v nočnih morah, v katerih odmeva smeh njene najboljše prijateljice. Smeh, ki ga je tako oboževala in ga ne bo nikoli več dobila nazaj. Najbrž se je vse spremenilo ko se je vpisala na faks, kjer je začela študirati angleščino in francoščino. Že od nekdaj si je želela postati prevajalka. Takrat je poskusila začeti znova; počasi, skozi mesece si je nabirala nove prijatelje, nove znance, stare spomine pa je zadržala v svojem srcu. Njena najboljša prijateljica bo imela tam vedno največje mesto.
Takoj, ko je nekega dne odkrila oglas za kamp na Kubi je vedela, da je prečudovita Havana mesto, kjer se bo rešila teže njenega žalovanja. Daleč stran od mesta, kjer je izgubila največji biser svojega srca. Daleč stran od vsega bo resnično začela znova. Kajti včasih je resnično pogrešala Eriko, kakršna je bila, ko je bila ona še ob njej.

[Rachel McAdams]

Penelope, 20
Študentka anatomije in genetike
Atene, Grčija

S sestro sta si že od nekdaj kot noč in dan, čeprav pripadata isti družini in je med njima le pičlo leto razlike. Med tem, ko je bila Gaia odprta za vsa nova prijateljstva in je rada prisluhnila prav vsem ljudem okoli sebe, se je Penelope raje držala kroga ljudi, ki ga je skozi leta stkala okoli sebe. Vedno je bila nekoliko bolj tiha. No, vsaj na prvi pogled je dajala tak vtis. Toda ko si jo podrobneje spoznal si spoznal, kako odprta in zgovorna zna pravzaprav biti. In kako ljubeča, ter pozorna je do svojih pravih prijateljev, katerih ima le omejeno število. V šoli je bila seveda vedno pridna in vestna učenka, katero so imeli vsi radi in so jo občudovali. Njeno življenje je tako potekalo po isti poti, po ustaljenih tirnicah, dokler se ni zgodilo nekaj, kar je njenemu življenju prineslo malce osvežitve. Nikoli ni vedela, kaj ga je pravzaprav pritegnilo na njej; morda njena sramežljivost, ali pa kar cel njen značaj. Na sredi njenega predzadnjega šolskega leta jo je tako opazil najpopularnejši fant na šoli. Po nekaj zmenkih sta postala par in čeprav sta bila skupaj le pičlih nekaj mesecev, jo je njun odnos naredil veliko bolj odraslo. Šele takrat je spoznala, da je od življenja veliko več, kot le sedenje za knjigami in druženje z istimi ljudmi. Odprla se je in začela širiti svoja spoznanstva. V tistem kratkem času se je spremenila bolj, kot bi kadarkoli lahko pričakovala. Začela je hoditi ven, v klube in lokale, kjer se je lahko zdivjala in tako je vse bolj postajala podobna svoji starejši sestri. Včasih, ko se pogleda v ogledalo, še vedno ne more verjeti, da je bilo tisto mirno dekle izpred nekaj mesecev resnično ona. Tako drugačna je bila sedaj. Čeprav je imela v srcu še vedno iste želje. Vedno je oboževala človeško telo in čuda, ki jih je premoglo. Zato je kot študij izbrala anatomijo, poleg tega pa še genetiko. Sprejeta je bila na eno izmed najboljših grških univerz, poleg tega pa je dobila še polno štipendijo. Sicer pa že nekaj časa v sebi drži malo skivnost, katere ni zaupala niti svoji najboljši prijateljici. Že od nekdaj si namreč želi, da bi nekoč v prihodnosti posvojila siroto. Nikoli si ni želela svojih lastnih otrok; čeprav je oboževala anatomijo, ji je že samo ob misli na bolečine ob porodu postalo slabo. Tako se ji zdi veliko lažje preprosto posvojiti nekoga, ki potrebuje ljubečo mati in skrbno družino, katero pa mu je pripravljena pouditi s celotnim srcem.
Tako jo je nekaj tednov pred koncem njenega uspešnega prvega letnika na univerzi njena sestra povabila na potovanje do prečudovite Kube. In bil je popolna ponudba. Odšla bi daleč stran od rodne Grčije, kjer bi se lahko predstavila ljudem takšna, kot je bila, brez tega, da bi se je spominjali kot tisto sramežljivo dekle, ki je odrasla ob najpopularnejšem fantu na šoli. Niti za trenutek ni oklevala. Pravzaprav jo je skoraj trgalo od navdušenja še preden je sploh oddala svojo prijavo.

[Aishwarya Rai]

Talia, 22
Študentka antropolgije
Smirna, Turčija

Kot Turkinja, je bila rojena v zelo religiozno družino, ki je od svoje tretje hčerke pričakovala, da bo svoje življenje posvetila veri, učenju in gospodinjskim opravilom. Toda Talia je bila že od nekdaj drugačna. Bila je najradovednejša od vseh otrok v družini. Vedno je raziskovala in odkrivala nove stvari, čeprav so bile zanjo prepovedane. Od sveta je želela veliko več, kot le poroke z nekim moškim, katerega so ji izbrali že ob rojstvu, delanja otrok in opravljanja gospodinjskih opravil. Vsak dan je gledala svet v katerem je živela njena mama in sovražila ga je še preden je sploh dobila priložnost, da vstopi vanj. Pravzaprav je kmalu, ko je odraščala, začela spoznavati da sovraži veliko stvari svojega življenja in kaj kmalu je prišla do točke, ko je nehala prenašati celo svojo lastno družino. Oklicali so jo za divjo in kljub mnogim vzgojnim ukrepom je trmasto vztrajala na svojem. In to se ji je tudi izplačalo. Po tem, ko je dopolnila osemnajst let, so jo poslali k očetovemu bratu v Kanado, kjer je lahko zaživela popolnoma drugačno življenje. Življenje, katerega je oboževala. Seveda se je že vedno vrašala domov; sprva je bila tam vsaj enkrat na dva tedna, pozneje pa so bili njeni obiski vse bolj redki. In izgledalo je, da to ni nikogar motilo. V Ameriki je torej začela znova; ne kot dekle, ki je bilo tik pred poroko, temveč dekle, ki je bilo tik pred vpisom na študij. Dekle, ki je šele sedaj resnično izkoristilo vse čare svojega življenja. Na univerzo je bila sprejeta kot študentka antropologije; to je bila smer znanosti, katero je že od nekdaj oboževala. Našla si je nov krog prijateljev, kjer je bila kot Turkinja zelo dobrodošla in precej cenjena. Imela je čednega spremljevalca in vsekakor je poskrbela da je prekršila skorajda vsako pravilo svoje vere. Nikoli si ni mislila, da bo v tem tako zelo uživala.
Njeno življenje je ob tem, ko je odkrila prijavo za kamp na Kubi postalo le še bolj zanimivo. Bila je priložnost, katere ni želela izpustiti, sploh pa je že od nekdaj oboževala spoznavati nove ljudi. Tako je izpolnila prijavnico in zapustila dom svojega strica. Kuba je bila bližje, kot si je mislila in skupaj z njo, vsaj tako je upala, bodo njeno življenje prevzele in ljubeznivo objele nove in prečudovite spremembe.