Vzhodna Evropa in Daljni Vzhod.

[Kristen Bell]

Zoya, 22
Študentka geografije
Minsk, Belorusija

Prikupna Belorusinja je življenje vedno zajemala s polno žlico. Večna optimistka se je vedno znala odlično zabavati in uživati v vsem, kar je počela. Je najmlajša izmed treh otrok v povprečni družini in že od nekdaj je oboževala njihovo preprosto, a prostorno hišo v obrobju glavnega mesta svoje rodne države. Že od nekdaj je oboževala šport, čeprav je nanj vedno gledala le kot na hobi in ne na nekaj, kar ti daje denar in te lahko preživlja. Tako je plavanje začela trenirati že pri osmih letih in ga ni opustila vse do dni, ko se je vpisala na univerzo. Geografije za spremembo od športa pravzaprav ni nikoli marala; vsaj v osnovni šoli ne, toda v srednji šoli se je vse spremenilo. Po tem, ko so s šolo prvič odšli na potovanje, ki se ni odvijalo v Belorusiji je začela oboževati okolico in znanje, ki ji ga je ponujal zemljepis. Potem so s starši začeli redno potovati; do dne, ko je maturirala, je tako videla že skorajda celotno Evropo, vključno z najmanjšimi in najmanj znanimi državami. Po tem, ko je bila sprejeta na uiverzo kot študetnka geografije, je začela potovati sama ali s prijateljicami. Pravzaprav je zaradi potovanj nekajkrat skorajda izgubila ves privarčevan denar in za nekaj časa se je celo popolnoma odrekla šoli in učenju, kar jo je precej drago stalo. Kmalu je ugotovila, da njeno življenje ne more več potekati na tak način; umirila se je in se posvetila študiju, katerega je pred tremi leti izbrala.
Šele ko je na internetni strani odkrila oglas za kamp na Kubi je spoznala, kako zelo se je v kratkem času spremenila; ni bila več tako optimistična, živahna in naivna. Postala ja resnejša, odločnejša in vsekakor veliko bolj realistična. Toda ponudi, ki je bila pred njo se ni mogla upreti. Prijavila se je in še nikoli se ni s takšnim veseljem in zagnanostjo odpravila na potovanje. Potovanje, ki je bilo pravzaprav bolj kot iskanju prijateljev in družbe namenjeno iskanju njenega pravega jaza. In ni dvomila, da ga bo nekje na prečudoviti Kubi zopet odkrila.

[Hayley Williams]

Elisabeta, 20
Študentka glasbe
Cluj Napoca, Romunija

Prisrčna Romunka že od nekdaj živi povsem običajno življenje. Njen oče je poslovnež, mati pa dela kot tajnica v nekem podjetju. Poleg tega ima še mlajšo sestro in brata, s katerima pa se ni nikoli ravno najbolje razumela; najbrž je to popolnoma normalen 'bratski ' odnos. V šoli ni nikoli blestela, pa tudi med slabšimi ni bila. Njene ocene so bile vedno povprečne in zanje se ni nikoli pretirano učila. Najbrž bi se, če bi malce dlje sedela za učbeniki, povprečje njenih ocen precej zvišalo. Sicer pa je bila šola zanjo vedno šele na drugem mestu. Kajti odkar pomni obožuje glasbo. In ne le tiste melodije, ki jih je poslušala takratna mladina, temveč tudi klasiko in podobne zvrsti. Klavir, za katerega sta jo navdušili najboljši proijateljici, je začela igrati v prvem razredu osnovne šole. Ko je dokončala nižjo glasbeno šolo, se je vpisala v srednjo, poleg tega pa je začela igrati še tolkala. Tako je bila ves čas precej zasedena, toda pri svojem igranju je vztrajala. Vsak dan je redno vadila in v svojem domačem kraju je dosegala velike uspehe in že kot srednješolka je igrala na tolkala v državnem simfoničnem orkestru, z igro na klavirju pa je pobirala najvišja priznanja po celem svetu. Prav tako je kmalu po prvem vpisu v glasbeno šolo začela razvijati svoj glas in pevski talent, katerega sedaj ves čas pridno uproablja in nastopa na mnogih javnih prireditvah. Trema je njena stara znanka, ki jo sedaj le redko kdaj obišče. In ob strani ji poleg prijateljev stoji dolgoleten fant, katerega je spoznala v drugem letniku srednje šole in se skupaj z njim vpisala v študij glasbe. Pravzaprav sta sedaj skupaj že skorajda štiri leta, toda namesto da bi bila srečna, se včasih počuti nekoliko zaprto in utesnjeno. Včasih se ji je zdelo, da bi lahko z njim ostala od konca življenja, toda po drugi strani je želela končno iti po svoje in svoje srce ponuditi še komu drugemu, preden se dokončno odloči in zaveže. Zato se ji je zdel kamp na Kubi, katerega oglas je odkrila nekje na internetu, odlična rešitev. Samo potrebovala je nekaj časa, da se umakne od svojega življenja in ugotovi, kaj si pravzaprav želi in kaj trenutno potrebuje. In po dolgih letih se je prvič ločila od svoje družine, prijateljev in nenazadnje fanta. Pravzaprav se je ob tem počutila neverjetno svobodno in modro nebo se ji še nikoli ni zdelo tako čudovito.

[Autumn Reeser]

Nataliya, 21
Študentka prava
Kijiv, Ukrajina

Čedna in precej odrasla ženska za svojo starost je imela za sabo veliko zahtevnejše življenje, kot bi po njenem videzu in prijetnem značaju sprva kdo pomislil ali sploh pričakoval. Njeno življenje je sprva potekalo po popolnoma ustaljenih tirih. Rojena je bila v povprečno ukrajinsko družino, staršema podjetnikoma, za njo pa je sledila še njena dve leti mlajša sestra, s katero je imela precej normalen odnos. Na trenutke sta se razumeli, na trenutke pa nista mogli živeti v bližini druge. Toda bila je srečna. V šoli je imela širok krog prijateljev, imela je kar nekaj moških oboževalcev, v šoli ji je šlo dobro in nikoli ji pravzaprav ni postalo dolgčas. Vsaj vse do tistega dne, ko je njeno življenje začelo strmo padati in se je vse bolj pogosto prepuščala roki depresije, ki je kmalu popolnoma osvojila njeno srce. Vse se je začelo z razpadom njene takratne zveze, ki je preživela pičlih nekaj mesecev. Najbrž je bila to njena takratna najdaljša zveza, toda šele ko sta se s fantom razšla, je razumela, kako zelo veliko ji pomeni. Takoj za tem je preživela precej velik prepir s svojo najboljšo prijateljico in kmalu se ji je zdelo, da ji je začelo hrbet obračati vse več ljudi. Postala je osamljena, njene ocene so začele padati. In zazdelo se ji je, da njeni starši veliko več časa posvečajo njeni sestri. Morda se ji je takrat to le zdelo, toda vse skupaj jo je potisnilo popolnoma na tla. Skozi čas je prenehala jesti; za razliko od marsikoga utehe ni našla v hrani in dokler ni njena teža, pri njenih pičlih petnajstih letih, padla na borih petinštirideset kilogramov, ni nihče opazil ali ukrenil ničesar. V bolnico je prišla šele po tem, ko je omedlela med poukom in so zdravniki ugotovili, da ima anoreksijo. Bolezen, ki je za vedno spremenila njeno življenje. Potrebovala je skorajda leto dni, da se je vrnila nazaj na svoje noge. Seveda je padla letnik, tako da je morala skozi vse skupaj še enkrat in tokrat je imela veliko več težav kot prvič. Toda srednjo šolo je kljub temu uspešno končala, kljub dejstvu, da je še vedno tako zelo malo jedla. O odločitvi za študij ni dolgo razmišljala; odkar pomni si želi študirati pravo in njena želja se ji je uresničila. In čeprav je študirala kar je želela in si nabirala novh moči, se ni počutila izpopolnjeno. Hrana se ji je začela gabiti in ljudje okoli nje so se ji zdeli kot zlobneži, ki so jo želeli neprestano pitati in jo kontrolirati. Preden bi lahko storila kaj usodnega, pa je po naključju odkrila prijavnico za kamp na Kubi, ki ji je v življenje povrnil nekaj moči in nov nasmeh. Prijavila se je in se veliko presuha za svojo višino in starost odpravila na potovanje prerojevanja. Srčno je upala, da si bo nabrala novih prijateljev in da bo morda končno premagala svoje težave, ki so njeno življenje spremljale že dolgih šest let.

[Heath Ledger]

Sergey, 23
Gledališki igralec
Sankt Peterburg, Rusija

Kot igralec je že od nekdaj živel v svojem svetu. Seveda je ostajal trden na realnih tleh, toda včasih se ni mogel upreti temu, da bi zaplaval nad oblaki in se prepustil sanjam ter željam. Dvema stvarema, kateri so mu ponujale njegove vloge. Že odkar pomni je sanjal o tem, da bi postal igralec. To je bil zanj svet, v katerem se je od nekdaj počutil domače. Svet, v katerem je užival in svet, zaradi katerega je postal tako šarmanten. Najbrž je bilo ravno to tisto, kar je na njemu pritegovalo dekleta, katerih je imel vedno dovolj. V gledališču je začel igrati že v zadnjih letih osnovne šole. Bil je resnično talentiran in svojo vlogo je našel v precejšnjem številu predstav; med njimi so bile takrat tudi že tiste nekoliko bolj resne. Pa vendar se je nekekga dne vse spremenilo. Nekega deževnega dne, ko je spoznal, da večino svojega življenja preživi v pravljici. Da ima prijatelje le zato, ker je tako uspešen. Da ima dekleta le zato, ker jih njegova igra tako zelo privlači. Nikoli ni želel tega. Ni želel, da igra prevzame njegovo življenje in da postane le ena izmed vlog, ki jih je igral. Želel je biti svoj človek. Umetnik, ki se zna preleviti v prav vse vloge. Vsestranski igralec, ki bo cenjen še dolga leta po tem, ko bo zapustil svet. To so bile njegove sanje, ki jih je nagradil z vpisom na študij igralstva. Blestel je, toda ni se počutil izpopolnjenega. Tako je nek večer, ko se je zopet prepuščal temnim mislim, spoznal, da je njegovo življenje našlo popolnoma napačen smisel. Pripravil si je vrv, si jo nataknil okoli vrata in se spustil s stola, ki je bil takrat njegova edina povezava z življenjem. Ni vedel koliko časa je visel v zraku, preden se je vrv strgala in je zgrmel po tleh. Takrat je spoznal, da je to najbrž znak. Znak, da si zasluži živeti in da je njegovo življenje več kot le pravljica. Na njegovo presenečenje mu je njegov neuspešen poskus samomora dal veliko več življenja, kot bi kadarkoli lahko pričakoval. Postavil se je na noge in pokopal skrbi. Dokončal je študij igralstva in postal tisto o čemer je že od nekdaj sanjal. Igralec v gledališču, ki je blestel v prav vsaki vlogi, ki mu je bila ponujena.
Pa vendar včasih še vedno ni mogel mimo misli na to, kaj si je le pičlih nekaj let nazaj poskušal narediti. Tako je, ko je brskal po internetu naletel na oglas za mednarodni kamp na Kubi, ki je v njem prebudil nove želje in nove cilje. Lahko odide na Kubo in začne znova; življenje, v katerem ni neprestanega pretvarjanja, lahko pa ostane doma in živi življenje svojih vlog. Le nekaj tednov pozneje je letel preko Atlantika; ne kot ena izmed svojih vlog, temveč kot on. Sergey, igralec.

[Namie Amuro]

Sayuri, 20
Študentka ekonomije in menedžmenta
Tokio, Japonska

Njeno življenje je bilo zaznamovano, ko je štela le pičlih osem let. Seveda se takrat še ni popolnom zavedala sveta okoli nje, toda zelo dobro je razumela tragedijo, ki je pretresla celo družino. Rojena je bila v povprečno japonsko družino. Oče in mati sta bila delavca, poleg nje pa je bila v družini še njena mlajša sestra, s katero sta imeli že odkar pomni precej tesen odnos. Živeli so prijetno življenje, polno ljubezni in družinske sreče, dokler se ni nekega spomladanskega dne zgodila velika nesreča. Na tovornjaku, ki je prenašal debla, so verige popustila in nekoč mogočna drevesa so se razsula po cesti in pod seboj pokopala skorajda sto prebivalcev. In med njimi sta bila tudi starša male Sayuri. Nenadoma se je vse spremenilo. Spremembe so prihajale tako hitro, da jih pravzaprav sploh ni uspela dobro dojeti in razumeti. Po pogrebu sta se s sestro preselili k sestri njunega očeta, ki pa je s svojo družino živela popolnoma drugačno življenje, kot sta ga bili vajeni. Z možem in njunim sinom sta živela na robu glavnega mesta Japonske, ki je sedaj postal dom tudi za Sayuri in njeno mlajšo sestro. Njena teta je bila že od nekdaj zelo stroga. Za masko prijazne in gostoljubne ženske se je skrivala trdna matera in gospodinja, ki je v svojem domu zahtevala čistočo in ubogljivost. Tako sta dekleti večino dni preživeli zaprti v svoji sobi ali ob čiščenju različnih delov hiše. Zanjo je bilo domače vzdušje preteklost; nekaj kar je hranila le v spominu. Nekaj, česar ne bo nikoli dobila nazaj. Toda teti in stricu se ni mogla upreti; nenazadnje je bila teta sestra njenega očeta in ji je sedaj nudila dom, pa če se ji je zdel še tako utesnjen in nedomač. Naslednjo veliko spremembo si je drznila narediit šele, ko je dokončala srednjo šolo in se je vpisala na faks, kjer je od takrat naprej študirala ekonomijo in menedžment. Že od nekdaj je namreč sanjala o takšnem poklicu in morda bo nekoč v prihodnosti celo odpra svoje lastno podjetje. Tisto poletje je spakirala svoje kovčke, pobrala sestrine reči in skupaj sta se preslili v skromno stanovanje v središču Tokia, daleč stran od življenja, v katerem sta trpeli celo desetletje. Njeno življenje se je nenadoma postavilo v normalne tire. Študirala je in z denarjem, ki sta jima ga zapuzstila starša je plačevala stanovanje in šolanje, poleg tega pa si je tudi sama našla službo. Včekrat je bila popolnoma izčrpana, toda bila je srečna. Njena sestra je kmalu za njo dopolnila osemnajst let in tako se je skrb zanjo sprostila z njenih ramen. Nekega dne je, ko je brskala po internetu, tako naletela na oglas za kamp na Kubi, ki je v trenutku pritegnil njeno pozornost. Že leta in leta je sanjala o tem, kako bo zapustila svoj rojstni kraj in obiskala Ameriko, katero je vedno občudovala. In sedaj je bila pred njo neverjetna priložnost, katero je zagrabila z obema rokama. Tako se je preko Atlantika odpravila veliko srečnejša in polnejša pričakovanj, kot je kadarkoli bila.

[Ayumi Hamasaki]

Mei, 21
Violinistka
Hongkong, Kitajska

Svoje življenje ima kljub vsem stvarem, ki jih je preživela in kljub vsem skrivnostim, katere je razkrila, še vedno zelo rada. Morda je skozi vsa ta leta ostalo tako zato, ker je bila njena zvesta spremljvalka že vse od njenega petega leta violina. Za nekoga le preprosto godalo, toda zanjo je veliko, veliko več. Je njena ljubezen, skozi melodijo katere lahko pozabi na svet okoli sebe in zaživi popolno življenje. Se preprosto prepusti glasbi in uživa v čarobnosti, ki jo ustvarjajo njeni prsti in gibi. Rojena je bila kot drugi otrok, takoj za svojo dve leti starejšo sestro, v povprečno kitajsko družino v središču njenega glavnega mesta. No vsaj tako je mislila. Že od nekdaj se je zavedala, da je bila popolnoma drugačna od vseh članov svoje družine; po izgledu in predvsem po značaju. Za spremembo od njenih staršev in starejše sestre je bila vedno veliko bolj divja, razigrana in neverjetno radovedna. Morda je ravno zato tako hitro osvojila veščine igranja violine. Ko je izvedela, da je posvojena, ji je bilo že skorajda celih petnajst let. Nikoli ni izvedela, zakaj sta s to novico njena starša čakala tako dolgo. Nekega dne so preprosto sedli in povedala sta ji, da po njeni starejši sestri nista mogla imeti več otrok. Toda ker sta si tako obupano želela še enega otroka, sta jo posvojila. Seveda je zaradi svojega značaja želela vedeti prav vse podrobnosti in vsa ta leta jo še vedno neizmerno zanima kdo sta pravzaprav njena prava starša. Pa vendar ju kljub njeni radovednosti ni nikoli iskala. Ne glede na dejstvo, da je bil posvojena, je imela človeka, katera ima za starša, neizmerno rada in se pri njiju počuti bolj domače, kot bi se kjerkoli lahko. Nenazadnje je bila posvojena; torej je v njenem pravem domu najbrž niso želeli. V tistem obdobju se je še globje posvetila svojemu igranju violine. Vso svojo zmedo in obenem tudi bolečino ob veliki novici je sproščala skozi dolge sonate in koncertne stavke skladb priznanih glasbenikov. Violina je bila njena uteha in njena največja ljubezen. Brez nje si ni več predstavljala življenja. Ravno zato se je odločila, da je to življenska pot, po kateri želi še naprej stopati. Vpisala se je na študij glasbe, kjer se je pozneje posvetila le igranju violine. Bila je resnično uspešna in njen sloves se že vztrajno širi po svetu.
In ko je naletela na oglas za kamp na Kubi, je bila to priložnost, katere ni smela zamuditi. Spoznala bo nove ljudi in tudi na popolnoma drugem koncu sveta pokazala ljudem svoje sposobnosti. Skupaj z njeno najboljšo prijateljico violino je bolj vesela in navdušena kot kadarkoli poprej zapustila domačo Kitajsko.

[Ashley Olsen]

Yoana, 21
Študentka zgodovine
Sofija, Bolgarija

Imela je sedem let, ko jo je njen oče prvič udaril. Šele takrat je začela spoznavati, kako zelo globoko je zapadel v alkoholno omamo in kako slabo je pravzaprav šlo njihovi družini. Skorajda ves denar, ki sta ga njena starša s takšno težavo zaslužila je zapil in tako so se skozi turobne dneve prebijali z zelo majhno količino hrane. Kar pa je bilo za njihovo družino neverjetno težko. Kajti poleg nje, so bili v dužini še trije otroci. Starejša brata in sestra, ki so bili trojčki. Vedno so bili njeni največji vzorniki. Nanje je gledala kot na varuhe; na ljudi, za katere je verjela, da jo lahko obvarujejo pred vsem slabim tega sveta. Ob njih se je vedno počutila tako zelo varno. Dokler ni bila dovolj stara, da je spoznala, da oni ne bodo zanjo vedno tam. Da se bo morala znati prebijati skozi življenje, katerega sovraži z vsemi globinami svojega srca. Večkrat se je spraševala, zakaj njena mati ni nikoli pobegnila. Zakaj ni nikoli zahtevala ločitve. Zakaj se je preprosto pustila, da jo tisti pijanec, ki naj bi ga povrhu klicala še oče, pretepa in zlorablja. Nekega dne je prišlo celo tako dače da je v njihov dom pripeljal drugo žensko, njena mati pa ni naredil prav ničesar. Razumela je, da se boji, toda ni razumela, da ne zna premagati tega strahu. Najbrž je svoj značaj podedovala po očetu. Kajti za spremembo od matere je komaj čakala, da zapusti svoj dom. Dom; pravzaprav je skozi leta zanjo postajal le hiša, kjer ne bo nikoli srečna. Po tem, ko se je vpisala na študij zgodovine, katero je že od nekdaj oboževala; pravzaprav je bila zgodovina vsa ta leta njena edina prava rešiteljica, ko je brala vse tiste zgodbe in se je lahko izgubila v njih, je zaživela popolnoma drugačno življenje, je pobegnila od doma. S prijateljico sta najeli stanovanje v središču mesta in takrat si je tudi spremenila ime ter priimek. Če si je nekaj želela, je resnično želela izbrisati spomine iz svoje umazane preteklosti. Samo želela je pozabiti koliko laži je natrosila prijateljem, ko se je v šoli prikazala z velikimi modricami na obrazu rekoč, da je padla po stopnicah. Še posebej zadnja leta osnovne šole je neverjetno velikokrat 'padala po stopnicah'. Toda nekega dne je spoznala, da preteklosti nikoli ne bo mogla popolnoma uiti. Ko je pozvonilo pri vratih njenega stanovanja, tudi pomislila ni na možnost, da bi tam stal on. Njen lastni oče ji je po tem, ko je odprla vrata na glavi razbil steklenico vina, ter jo še zadnjič pretepel. Najbrž je ušla smrti pod njegovo roko le zato, ker je njena cimra poklicala policijo, ki je njenega očeta odpeljala v zapor.
Tako je polna modric, z ogromno žalosti in teme v srcu odkrila prijavnico za kamp na Kubi. Samo majhna prijavnica je bila, pa jo je naselila z več sreče kot karkoli doslej. Prijavila se je in odletela na potovanje, ki bi ji lahko resnično spremenila življenje. Letela je na Kubo, kamor njen oče ne bo nikoli prišel. Na njeni glavi je še vedno kraljevala velika rana, toda sčasoma bo izginila. Tako kot njeni spomini in njena preteklost. Kdo ve, morda bo na Kubi ostala kar za vse večne čase.