Srednja Evropa.

[Sophia Bush]

Ela, 21
Študentka prava
Varšava, Poljska

Čedna poljakinja, je bila v življenju deležna ugodja in bogastva, o katerem lahko mnogi le sanjajo. Njen oče je, kot eden izmed najpomembnejših politikov, domov že od nekdaj prinašal velike količine denarja, njena mati pa je, kot prava gospodinja, ostajala doma, kjer naj bi skrbela za svojo edino hčerko in njihov dom. Toda temu ni bilo ravno tako. Njena mama se je, bolj kot njeni vzgoji, posvečala svojim slavnim in veličastnim zabavam, ki jih je prirejala kar v njihovem prostornem domu. Toda Ele to ni nikoli motilo; morda zaradi značaja, ki ga je dobila ob rojstvu, ali pa zaradi dejstva, da je vedno dobila vse, kar je želela. V šoli je bila vedno najpopularnejša. Prirejala je zabave, o katerih so govorili še dolgo časa po tem, ko so se uspešno zaključile. Imela je najbogatejše in najčednejše prijatelje in fanta, ki jo je razvajal bolj, kot bi si kadarkoli lahko želela. Imela je moč, imela je oblast in to je neprestano izkoriščala v svoj prid. Kot kraljica maturantskega plesa se je tako odločila za študij prava, ker je želela imeti dober vpliv v družbi. Tja so jo pravzaprav bolj kot ne sprejeli le za očetovega denarja; njen učni uspeh je bil namreč nekoliko preslab. Njeno življenje se tako skorajda ni spremenilo; študiranju se je posvetila nekoliko bolj resno, kljub temu pa je še vedno imela veliko prijateljev in čednih spremljevalcev. In čeprav je uživala v svojem življenju, se internetnemu oglasu, ki jo je vabil na mamljivo Kubo, nikakor ni mogla upreti. Tako kot vedno, sta ji tudi tokrat starša plačala drago potovanje, le da je za spremembo tokrat odpotovala sama; oblečena po najnovejši modi in odločena, da svoj vpliv razširi tudi pri prebivalcih ostalih celin. Bo njen ugled ostal tak tudi tam, ali jo bo nekdo končno postavil na trdna tla? Odgovora najbrž ne bo iskala dolgo.

[Mitch Hewer]

Philipp, 19
Dokončana srednja šola, vpis v študij režije
Berlin, Nemčija

Že odkar pomni je bil precej neposlušen in samosvoj, čeprav mu tega zaradi njegovega videza sprva najbrž ne bi pripisali. Pod pritiskom staršev, ki sta bila oba uspešna odvetnika, je živel kar nekaj časa, dokler se ni zlomil. Preprosto dovolj je imel neprestanega učenja, ukazov in stvari, ki jih je moral opravljati pod njunim nadzorstvom. Včasih se je zaradi tega počutil kot ujet v prisilnem jopiču; življenju, kakršnega si ni nikoli želel. Toda še preden je končal osnovno šolo, je začel delovati po svoje. Spoznal je večno ljubezen svojega življenja in čeprav je bila le preprosta stvar, mu je pomenila veliko več. Kamera je bila njegova strast in film je postal njegov svet. Kot vsak umetnik je postal nekoliko bolj svoboden in divji, čeprav je v sebi ostajal miren, čeden in prijazen najstnik. Skozi leta se je okoli njega spreminjalo veliko stvari, samo kamera je bila tista, ki je še vedno kraljevala v njegovem življenju. Tako je za šolo snemal mnoge projekte, nekaj jih je ustvaril tudi zase, nekaj jih je prijavil na različna tekmovanja. Snemal je rolkarje po rolkarskih parkih in ostale športnike, ki so ustvarjali svoje filme. Pravzaprav je kamera postala edina stvar, zaradi katere je tako dobro delal v šoli. Njegova starša sta pravzaprav mislila, da se bo odločil za študij prava, toda že odkar je kamero prvič držal v rokah, je vedel, da bo z njim ostala do konca življenja. Tako se je prijavil na akademijo za film, glasbo in ostale medije, kjer so ga sprejeli kot študenta režije. Razočaral je starša, toda njegove sanje so se uresničile.
Na prijavnico za kamp je naletel, ko je brskal za podatki o Kubi; to si je namreč že od nekdaj želel obiskati. Tako se je trdno oklenil te priložnosti, si sam plača potovanje in se tako resnično odpravil proti Kubi. S kamero v žepu; njegovo zvesto spremljevalko.

[Hilarie Burton]

Ivonne, 21
Modna kreatorka
Salzburg, Avstrija

Že odkar pomni obožuje gimnastiko. Še kot majhna deklica je mnogo ur preživela pred televizijskim sprejemnikom in navdušeno opazovala gibčne gimnastičarke, ki so ustvarjala čuda na svojih orodjih. Takoj, ko je bila dovolj stara, da je začela trenirati, sta jo starša, katerima je edina hčerka, vpisala v gimnastični klub, kjer je začela s prvimi treningi. In ta šport je resnično oboževala. Vsak dan je vestno trenirala in ko je dopolnila pičlih deset let, je imela treninge skorajda vsak dan po nekaj ur skupaj. Hitro se je učila in ni imela nobenega strahu. Obvladala je tudi elemente, ki so bili namenjeni za dekleta nekaj let starejša od nje. Bila je ponosna nase in osvojila je mnogo odličij, katera še vedno hrani v veliki vitrini v dnevni sobi svojega stanovanja. Ko je dokončala osnovno šolo jo je klub poslal na Dunaj, kjer je začela trenirati za državno reprezentanco. In namesto, da bi se počutila močnejšo in bi delala boljše, so se njeni treningi spremenili v prave nočne more. Vsak dan so imel tehtanje in prvo veliko presenečenje jo je doletelo, ko so ji povedala da mora izgubiti skorajda dva kilograma. Po tistem je skorajda prenehala jesti. Pravzaprav je pozneje ugotovila priročnejšo rešitev; vse kar je pojedla je tudi izbruhala. Tako se ji ni na teži nič poznalo, samo čutila je, da njena energija peha. Najbrž je bila samo njena vztrajnost razlog, da tega ni pokazala širšemu svetu. Sama je imela pravzaprav še kar srečo. Kot je slišala od nekaterih deklet, naj bi trener neko gimnastičarko celo posilil, ker naj bi spolna aktivnost povečala njene sposobnosti. Nikoli ni izvedela ali je bilo to res, ali so bile le govorice, toda od takrat naprej je živela v strahu. Staršema ni povedala ničesar, sicer pa ji najbrž tudi ne bi verjela. Tako je vztrajala, dokler se ni na neki tekmi zvrnila iz gredi in so v bolnišnici ugotovili, da trpi za hudo obliko bulimije. Vzelo ji je neverjetno veliko časa, da se je postavila na noge. Takrat se je odrekla gimnastiki. Čeprav se ji je trgalo srce, je vedela, da dela prav. Nekoliko razočarana, a z upanjem v srcu se je vrnila v srednješolske klopi, kjer je precej neuspešno maturirala. Toda to ji takrat ni bilo več pomembno, saj je spoznala, kaj jo resnično zanima. Pravzaprav o tem ni razmišljala nikoli poprej, toda ko je začela redno spremljati modne revije je ugotovila, da si tudi sama želi početi nekaj podobnega. Tako je, bolj zase kot za kogarkoli drugega, ustvarila svoje prve kreacije, ki jih je po naključju odkril lastnik priznane modne firme. Najel jo je in od takrat že tri leta ustvarja kolekcije, ki imajo samosvoj značaj in dosegajo vse večje uspehe.
Ravno ko je razmišljala o tem, da bi s kolekcijami poskusila osvojiti še New York, je odkrila prijavo za kamp na Kubi in odločitev se ji je zdela odlična. Ne le, da bo svoje delo pokazala Ameriki, temveč tudi ostalim celinam s pomočjo novih prijateljev, ki jih bo tam spoznala. Navdušeno se je prijavila, ter se nekaj tednov pozneje povzpela na letalo, ki jo je odpeljal neverjetni dogodivščini naproti. Tako zelo navdušena ni bila že kar nekaj časa.

[Drew Fuller]

Gaspar, 22
Študent arhitekture
Szeged, Madžarska

Od nekdaj je verjel, da živi v srečni družini. Starša sta pred njim spočela še njegovi starejši sestri in še leta po tem, ko se je rodil sta se resnično ljubila. Vsaj tako je mislil in vsaj tako se je zdelo. Vse dokler ni nekega dne hodil mimo njune sobe in slišal pridušen, a razburjen šepet. Sprva na te znake ni dal ničesar; nenazadnje so se kregali vsi starši. Toda le nekaj tednov pozneje sta njegova mati in oče oznanila ločitev. Bil je velik šok za prav vse, ki so jih poznali, kajti nihče se ni zavedal velike luknje v njunem zakonu. Gaspar, ki je imel takrat le trinajst let, se ni nikoli zavedal, da je ločitev lahko tako grda stvar. Pravzaprav se je vsa stvar zavlekla do njegovega petnajstega rojstnega dne na katerega je njegova mati, zaradi kdo ve katerih razlogov, popolnoma pozabila. Šele takrat so se vsi zavedli, kako zelo hudo je. Ne le, da so vso stvar zvlekli na sodišče. Na koncu sta se celo tožila in popolnoma raztrgala njuno skupno imetje. Ko ju je človek tako gledat si je najbrž težko predstavljal, da sta se nekoč tako zelo ljubila. Na koncu se mu je zdelo, kot da so ga vrgli iz enega življenja v drugega. Oba starša sta dobila skrbništvo, toda očeta je videval le ob vikendih in šele takrat se je zavedel, kako veliko mu je pomenila njegova vsakodnevna prisotnost. Takrat se je zelo spremenil. Najbrž se te spremembe ni nihče zavedel tako močno, kot se je je zavedel sam. Postal je veliko bolj samostojen in odločen. Vse več časa je preživljal zunaj, med prijatelji in znanci. Starša sta mu postala skorajda tujca in doma se je, namesto da bi se počutil lepo in prijetno, počutil utesnjeno in žalostno. Postal je veliko bolj samosvoj. Mnoge odločitve je začel sprejemati sam in na mnenje staršev se ni več oziral. Morda je ravno zato srednjo šolo zvozil tako slabo, ker je bil toliko časa sam in ves čas pod ogromno količino pritiska. Presenetljivo odlično opravljena matura je bila najbrž edina stvar, ki ga je rešila, da se je lahko vpisal na študij arhitekture, o katerem že od nekdaj sanja. Kadar je celotna ločitev še celo zanj postala prenapeta se je umaknil v svojo sobo, kjer je risal načrte popolnih hiš, v katero je naselil svojo popolno družino. Brez prepirov, brez očitkov. Samo ljubezen. In tako se je resnično lahko lotil uresničevanja teh sanj. Kot študent si je v središču glavnega mesta svoje rojstne države kupil majhno stanovanje, kjer je pozneje živel s svojo punco. Tako je bil njegov novi dom oddaljen le nekaj minut od nove šole.
Sedaj končuje zadnji letnik faksa in pred njim je le še nekaj zaključnih izpitov, preden se bo lahko podal po svoje. S staršema se jsliši zelo redko, sicer pa se je sedaj že nekaj let prepričeval, da so njegovi pravi, zaljubljeni starši, umrli v prometni nesreči. Že samo misel na vse skupaj ga je po tolikem času še vedno potrla. In v enem izmed takih trenutkov je odkril oglas za kamp na Kubi. Ljudje iz sosednjih držav, nova spoznanstva, daleč stran od starih spominov. Brez razmišljanja je izpolnil prijavnico ter se odpravil na prečiščevalno pot svojega življenja.

[Olivia Wilde]

Amelia, 20
Študentka arheologije
Leipzig, Nemčija

Na svet je privekala le pičlih pet minut pred svojo sestro dvojčico Amalio in tako vstopila v ugledno nemško družino, kjer ni nikoli primanjkovalo ljubezni in toplote. Njunima staršema sta bili edini hčerki, čeprav ni njun oče nikoli skrival želje po sinu, katera pa se mu ni nikoli uresničila. Malce zato, ker si njegova žena ni več želela otrok in predvsem zato, ker je njuno družino že tako zgodaj pretresla nesreča, na katero nihče ni bil pripravljen. Takrat sta bili s sestro najboljši prijateljici; pravi zaveznici, ki sta do popolnosti užili vsako sekundo njunega življenja. Stari sta bili samo pet let, ko je njuna mama izvedela, da ima pljučnega raka, ki se je že vztrajno razširil po njenem telesu. Zdravniki so ji dali še dva meseca življenja, toda umrla je že prvi teden po tem, ko je izvedela novico. S sestro sta najbrž še najbolje prenesli vse skupaj, saj sta bili še veliko premajhni, da bi lahko razumeli resnično tragedijo, ki jih je zadela. Njun oče se je zaprl vase; če ne bi imel svojih hčera bi najbrž popolnoma propadel. Tako je svoje življenje posvetil njuni vzgoji. Ta, pa se ni ravno najbolje posrečila.
Skozi leta sta se sestri spremenili v nekaj, česar ni nihče želel, vsaj ne po vsem tem, kar se je zgodilo. Nekoč sta bili najboljši prijateljici, sedaj pa so na ta leta ostali le še grenki spomini, katere sta poskušali zakopati v najglobje kotičke svoje duše. Ločili sta se in si postajali neznanki. Med njima je nastajalo vse več prepirov in kmalu sta se zdeli bolj sovražnici, kot prijateljici, kaj šele sestri. Leta njunih dobrih odnosov so bila daleč za njima. Ostalo je le še sovraštvo, potem pa sta odšli vsaka na svojo pot.
Amelia je v sebi vedno hrepenela po svoji materi; čeprav se s svojo sestro ni več razumela, se je večkrat spraševala, če bi bilo drugače, če bi bila njuna mati še živa. Bi bili potem morda prijateljici? Ali potem ne bi bila več to samozavestno dekle, ki se je tako hitro vklopilo v najpopularnejšo družbo na šoli? Bila je kraljica maturantskega plesa in vedno je imela ob sebi kakšnega čednega spremljevalca. V šoli je pobirala samo najboljše ocene, kar ji je omogočilo, da je bila sprejeta in to kar s polno štipendijo, na eno najboljših nemških univerz, kot študentka arheologije. Njeno življenje je še vedno cvetelo. Imela je odlične ocene in bogate prijatelje. Toda v sebi je vedno čutila majhno praznino. Amalia je bila nenazadnje njena sestra dvojčica, s katero bi morala imeti topel in ne hladen odnos. Zato se ji je zdel oglas za kamp na Kubi, katerega je odkrila popolnoma po nesreči odlična rešitev. V trenutku se je prijavila in šele ko je sedla na letalo, ki jo bo popeljalo po Kubi, je izvedela, da gre tudi njena sestra na to potovanje. Zakaj je njeno srce potem zapolnila nejevolja in sovraštvo, če si je že od nekdaj na tihem želela zgladiti njune odnose? Kdo ve. Morda pa bosta prav na Kubi našli pravo rešitev za njune težave.

[Olivia Wilde]

Amalia, 20
Študentka medicine
Leipzig, Nemčija

Ljudje pravijo, da je pri dvojčkih vedno tako. Da je eden izmed njiju bolj divji; tisti, ki skrbi za zabavo, drugi pa je bolj miren; tisti, ki skrbi za mirnost in urejenost. Kot Ying in Yang. Dve popolnoma različni osebi, ki pa ne moreta živeta ena brez druge. Z Amelio sta resnični bili kot Ying in Yang, le da so ju te razlike po mamini smrti tudi dokončno ločile. Sama je bila vedno tisto divje dekle. No, ni bila tako zelo divja, toda vedno je bila živahnejša od svoje sestre. Rada je poizkušala nove stvari in nikoli ni imela strahu pred čimerkoli. Bila je svobodna in na življenje je vedno gledala optimistično. Znana je bila po svoji trmi in svoji neustavljivi odločnosti, ki jo je ponesla do stopničke, na kateri stoji danes. Po tem, ko je njuna družina izgubila ljubečo mati in ženo se je vse spremenilo. Ni vedela zakaj, toda s sestro sta se preprosto ločili. In namesto, da bi to poskušali urediti, sta celotno stvar kvečjemu le poslabšali. To pa se je skozi mesece in leta preprosto naučila sprejemati. Namesto da bi imela svojo sestro iz dneva v dan raje, jo je le še bolj sovražila. Ni bila popolnoma prepričana kdaj, toda nekega dne sta se preprosto dokončno ločili in tega ni mogel preprečiti niti njun oče, kateremu njuna dobra vzgoja ni ravno najbolj uspela. In med tem, ko je njena sestra zaplavala v popularne vode, katere je že od nekdaj prezirala, se je sama začela družiti s tistimi, ki so bili zanjo njene sorodne duše. Skupaj so hodili ven, se prepuščali prepovedanim substancam in plesali hip-hop ali se prevažali z rolkami. Takrat je spoznala, da je to življenje, katerega si je že od nekdaj želela in da ji pravzaprav ne manjka nič, tudi če se ne razume s svojo sestro dvojčico. Za šolo se ni nikoli pretirano trudila; najbrž je bila njena pamet in zmožnost hitrega pomnenja tisto, kar jo je reševalo, da je lahko uspešno prehajala iz enega letnika v drugega. Tako se je preprosto naučila uživati življenje; dobesedno. Niti en sam dan ni minil, ko na njenem obrazu ne bi kraljeval nasmeh in se ne bi dobila s svojo družbo ali preprosto zaplesala na nekaj hiphoperskih ritmov. In ko je prišel čas za odločitev študija je presenetila marsikoga. Že od nekdaj si je namreč želela študirati medicino; pravzaprav je to najbrž edina stvar, o kateri se s prijatelji niso nikoli pogovarjali. Z dobro opravljeno maturo je bila tako sprejeta na študij medicine, katerega je vzela nekoliko bolj resno, kot srednjo šolo poprej. Pa vendar je kljub temu v sebi obdržala svojo 'noro' stran, kot jo je rada imenovala. Ravno zato je najbrž ponudbo za kamp na Kubi sprejela s tako široko odprtimi rokami. Oboževala je potovati in obiska Kube se ni branila s prav ničemer. Tako se je odpravila na potovanje, ki pa je postalo precej temačno že nekaj trenutkov po tem, ko je stopila na letalo. Kot da si ne zasluži malce sreče in samote, stran od svoje družine in vseh spominov, je tam sedela Amelia. Njeno potovanje se je tako začelo s sovraštvom v srcu in takrat je resnično prvič v življenju upala, da se ne bo tudi tako končalo. Morda pa je Kuba boljša odločitev, kot se ji je sploh kadarkoli zdelo.

[William Moseley]

Viliam, 21
Študent forenzike
Praga, Češka Republika

Slabe stvari so se okoli njega začele dogajati še preden jih je dobro razumel. Sicer se njegov oče ni nikoli spravil nanj, toda že samo dejstvo, da ga je opazoval med tem, ko je zlorabljal njegovo mlajšo sestro je bilo dovolj, da se je njegovo življenje popolnoma spremenilo. Njegov oče je bil vedno njegov vzornik, vsaj vse do takrat ko je spoznal, da so njegova dejanja pravzaprav umazana in da to ni nekaj, kar so počeli vsi očetje s svojimi hčerami. Bil je pedofil, ki je osramotil njihovo družino in pozneje je vse skupaj skorajda privedlo do sestrinega samomora. Sedaj že nekaj let sedi v psihiatrični bolnišnici, z glavo polno spominov na umazane stvari iz njene preteklosti. Z njim ni bilo nič drugače, le da nanj ni vse vplivalo tako dramatično. Prav on je bil tisti, ki je očeta prijavil policiji in jim predal vse posnetke njegovih umazanih dejanj. Potem sta se otroka z materjo preselila. V glavno mesto njihove rodne države, kjer so poskušali zaživeti znova, stran od vseh umazanih spominov. Toda bolečina je bila prevelika. Njegova mati se je zaprla v svoj svet, njegova sestra je blaznela, sam pa je vse več časa preživljal na ulicah velike Prage. Vse je bilo drugače in vse se je zdelo bolj umazano. Postal je veliko bolj samostojen in samosvoj. Bil je močan in morda je bil zaradi celotne izkušnje v preteklosti veliko preveč zaščitniški do oseb, ki jih je imel rad. Najbrž se je ravno zato vedno znova zapletal v pretepe in podobne stvari. Preprosto si ne bi mogel oprostiti če bi v njegovi blžini trpela samo še ena oseba, katero ima rad. Tako se je odločil za študij forenzike, takoj ko je zanj prišel čas, da se odloči, kaj si želi početi v življenju. Že samo misel na to, da bo zapiral barabe, pedofile, morilce in ostale kriminalce je vsako poro njegovega telesa napolnila z neverjetno veliko količino zadovoljstva in notranje izpopolnitve. Po tem, ko je začel študirati je za svojo sestro našel mesto v psihiatrični bolnišnici. Morda se je komu zdel brezčuten zaradi tega, toda sam se je dobro zavedal da ji bo tam bolje kot v stanovanju, ki naj bi bil njen dom. Poskušal se je posvetiti študiju in ostalim rečem, toda misli s preteklosti so ga preganjale v prav vsaki njegovi nočni mori. Bila je slaba stran njegove preteklosti, katere se ne bo nikoli mogel znebiti.
Tako je že skorajda tudi sam obupal, edini član njihove družine, ki je bil še zmožen trezno razmišljati, dokler ni odkril oglasa za kamp na Kubi. Bila je ponudba, katere ni mogel zavrniti, tudi če bi jo hotel. Izpolnil je prijavnico ter odeletel na Kubo. Na prečudovito Kubo, kjer ni bilo slabih stvari. Na prečudovite plaže, kjer ni bilo bolne sestre in matere zaprte v svoj svet. Med ljudi drugih nacionalnosti, ki niso poznali njegovega življenja. Poskusil bo začeti znova pod toplim soncem, ki bo, kot je upal, na njegov obraz poslal nasmeh.