Zahodna Evropa.

[Gaspard Ulliel]

Felix, 21
Študent računalništva
Lyon, Francija

Samo dobro leto starejši brat dvajsetletne Monique, se ni nikoli obremenjeval s svojo družino. Šele kot desetletni deček je spoznal, kako slabo je pravzaprav z njegovim staršema in od tistega dne naprej, je domov prihajal le na obroke in v posteljo, kjer se je lahko po napornem dnevu spočil. Pravzaprav si je nekje globoko v sebi želel, da bi mu to kdo od njegovih staršev kdaj preprečil, toda to se ni nikoli zgodilo. Dopoldne je bil tako večinoma v šoli, popoldneve pa je preživljal pri prijateljih, v parkih ali kavarnah, kjer se je ponavadi učil. Presetljivo se za svoje povprečne ocene ni nikoli rabil pretirano učiti. In morda se je ravno zaradi tega tako prikupil svojim sošolcem, prijateljem in predvsem prijateljicam; bil je čeden, pameten in pri petnajstih že skorajda popolnoma samostojen. Popolna kombinacija, katera je dandanes zelo redka.
Preselil se je šele po končani srednji šoli. Za računalnike se je začel zanimati šele, ko ga je videl pri enemu izmed svojih prijateljev in je prvič spoznal njegovo delovanje. Tako kot njegova mlajša sestra, s katero se je skozi leta razumel vse slabše, se je preselil v Pariz, kjer je postal študent računalništva. Že odkar pomni je vračeval denar in tako si je lako z najboljšim prijateljem, ki ga je ohranil še iz otroških let, privoščil precej razkošno stanovanje v središču velikega mesta. Končno se je zdelo, da ga v življenju ne more zmotiti in zlomiti prav ničesar; po dolgem času se je počutil resnično srečen. Vsaj vse dokler ni na obisku pri sestri odkril prijavnico za kamp, na slavni Kubi. In ne glede na vse njune prepire, se je kot pravi starejši brat odločil, da bo odšel z njo. Sicer pa si je že od nekdaj želel potovati; in ob misli na vsa čedna dekleta, ki jih bo tam spoznal in na obilico zabave je vedel, da odhaja na pravo mesto. Sploh pa si zasluži malce oddiha do svojega napornega življenja.

[Tom Welling]

James, 22
Študent kemije
Cambridge, Velika Britanija

Enaindvajset let se mu je zdelo, da je živel eno in isto bedno življenje. Zbudil se je, pozajtrkoval, odšel na predavanja, se odpravil domov, naredil domače naloge, pojedel kosilo, se učil, poklical svojo mati in odšel spat. Toda popestritev je prišla prej, kot je pričakoval in vsekakor na popolnoma drugačen način, kakor si je kadarkoli želel. Njegovo dolgoletno dekle, ki se je večkrat zdelo kot edina svetla in živa točka njegovega življenja je doživela prometno nesrečo in v bolnišnici je po nekaj urni bitki izgubila življenje. Zdelo se je, da se mu svet podira; srce se mu je zdrobilo na tisoče koščkov, v šoli je začel popuščati in imel je vse manj volje za življenje. Mesece in mesece se ni rešil svojega stanja, vse dokler mu ni njegov dolgoletni najboljši prijatelj ponudil nekaj, kar mu je po dolgem času zopet pognalo zanimanje in kapljico navdušenja v srce. Bila je preprosta prijavnica; prijavnica za kamp, kjer se bodo srečali prebivalci različnih držav in nacionalnosti. In čeprav se je te ideje sprva otepal, je na koncu postala rešilna bilka njegovega življenja. Prijavil se je in se počasi začel postavljati nazaj na noge. Zopet se je posvetil študij kemije, o katerem je sanjal že odkar je imel svojo prvo učno uro tega predmeta. Za trenutek se mu je zopet zazdelo, da je nazaj prihajal tisti James, ki se ga je z veseljem spominjal; odločen, pameten, prijazen in morda nekoliko pretirano sramežljiv. Lahko bi rekel, da je bila kamp edina odločitev njegovega življenja, katero je tako odločno sprejel in noben ga ne bi mogel pregovoriti od njegove odločitve. Tako je spakiral kovčke in prvič zapustil svojo rodno deželo. Spoznal bo nove ljudi in se poskusil zabavati. Tako je odhajal nekoliko prestrašen a z upanjem, da bo na Kubi končno zopet sestavil tisoč razbitih koškov svojega srca.

[Danneel Harris]

Henriette, 20
Študentka filozofije
Amsterdam, Nizozemska

Svoje lepote in čara ženskih oblin in sposobnosti se je začela dobro zavedati šele ko je zaključevala osnovno šolo. Kot starejša sestra je tako nenadoma postala zgled mlajši sestrici, kar pa ji nikoli ni pretirano ugajalo. Najbrž je bila za to kriva razlika med njunimi leti. Toda to zavedanje jo je stalo veliko več, kot bi kadarkoli pričakovala. Še vedno se spominja zvokov okoli sebe, glasbe, ki ji je odzvanjala v ušesih in okusa na ustnicah, ki ga je tam pustil njen spremljevalec, s katerim je preživela tisti večer. Tako je, skorajda omamljena od lepote večera, ki ga je preživela, hodila po prazni ulici, njeni čevlji z visoko peto pa so glasno odzvanjali po temnem betonu. Potem se je vse zgodilo tako hitro; stara je bila samo petnajst let, ko jo je nek moški posili in ji tako na brutalen način vzel nedolžnost, katero je tako skrbno varovala za tistega pravega moškega. Nočne more o tisti uličici, kjer se je vse skupaj zgodilo, jo po petih letih še vedno zbujajo sredi noči. To je strah in bolezen, katere ne bo nikoli pozabila in nikoli prebolela. Po tisti noči se je počutila umazano, ranjeno in bolj osamljeno, kot kadarkoli prej. Zdelo se ji je, da je trajalo ure in ure, preden je bilo vsega konec.
Vse skupaj je imelo na njeno življenje, po pričakovanju, ogromen vpliv. Srednjo šolo je tako dokončala kot popolnoma drugo dekle; zaprto, razočarano in polno sovraštva, do prav vseh moških, ki jih je poznala. Potem se je vpisala na univerzo in pričela s študijem filozofije in v tistem letu se je končno začela pobirati in oklep okoli nje se je po štirih letih stanjšal. Ljudi je spustila bližje k sebi in zopet je začela pridobivati staro odločnost in srečo, čeprav se jo je sovraštvo do moških še naprej oklepalo kot prisesek, katerega se ne bo nikoli znebila. Zato je vedela, takoj ko je našla oglas za kamp na Kubi, da je to odločitev, ki jo bo dokončno rešila vezi. Novi ljudje, novi prijatelji; ljudje, ki niso vedeli njene življenje zgodbe in lahko bo začela znova. Pogumno je stopila na novo pot z neverjetno veliko upanja v svojem srcu. Upanja, da se bo končno ločila verig sovraštva, ki so njeno srce, kljub sreči, ki jo je včasih čutila, delale tako zelo hladno.

[Bethany Joy Lenz]

Aileen, 21
Študentka umetnosti
Glasgow, Škotska

Že od nekdaj je veljala za tisto tiho in mirno dekle, ki je vestno skrbelo za svoje mirno življenje. Toda v sebi je bila veliko bolj divja; že od nekdaj ježelela svetu pokazati, da je v njej veliko več, kot le tiho dekle, ki tako plašno gleda na svet. V sebi je bila pogumna, zabavna in očarljiva. Pravzaprav je včasih resnično sovražila tisto, kar je kazala svetu; od svojega življenja je želela več, kot le sedenje v hiši, učenje in gledanje televizije. Morda je svojo prava čustva vedno izražala s slikanjem; pravzaprav se ne spominja več, kdaj je v rokah prvič držala čopič. Samo ve, da jo je občutek prevzel in takrat je začela slikati. Na platno in s fotoaparatom. Kmalu je spoznala da jo umetnost izpolnjuje in da lahko skoznjo izraža svoje prave občutke in svoje goreče želje. In šele z njeno pomočjo se je resnično končno osvobodila. Po uspešno zaključeni srednji šoli je bila sprejeta na Oxford kot študentka umetnosti. Takrat se je odprla; postala je veliko bolj družabna in sčasoma si je pridobila vse več pravih prijateljev in svoja dela je prvič predstavila javnosti. Postajala je vse bolj popularna. Bila je umetnica; svobodna, a ne zmešana, prijetna in pristna. Njene slike so se pozneje še izboljšale; toda ne zaradi tega, ker bi bolje delala. Najbrž bi njene slike izgubile svoj značaj če bi se njeno življenje izboljšalo. Nekje na sredi prvega letnika je spoznala čednega študenta farmacije, ki je v njej prebudil zanjo doslej še popolnoma neznana čustva. In bila sta resnično zaljubljena; ni bilo dneva, ki ga ne bi preživela skupaj. V njunem ljubljenju je bilo veliko več, kot le navadna najstniška potreba. In prineslo jo je veliko več, kot je kadarkoli pričakovala. Nekega dne se je zbudila v popolnoma krvavi postelji, njeno telo pa je prežemala neznosna bolečina. Še nikoli ni bila tako prestrašena in skupaj s svojim spremljevalcem, je obiskala ginekologa, ki ji je povedal presenetlivo novico. Bila je noseča, toda otroka je izgubila. Pravzaprav so pozneje, ko njene bolečine niso prenehale, ugotovili, da najbrž ne bo mogla imeti več otrok. Sicer pa tako ali tako čustveno ni bila več pripravljena nanje.
Njeno stanje se je poslabšalo. Začela se je zapirati vase in po nekaj mesecih, sta se s fantom razšla. Edina uteha so zanjo postale njene slike, v katere je sedaj vlivala popolnoma vsa svoja čustva. Postale so njene edine prave prijateljice. Njene rešiteljice. Vsaj vse dokler ni po naključju našla oglasa za kamp na Kubi, ki je v trenutku zbudil njeno pozornost. Ni vedela zakaj, toda preprosto je čutila, da se mora prijaviti. Tako je izpolnila prijavnico in čez nekaj tednov je resnično letela preko dolgega in globokega atlantika. Novim prijateljem naproti; novemu začetku in novemu življenju. Stran od mesta, kjer je izgubila tisto, kar si je najmočneje želela.

[James Lafferty]

Jose, 21
Študent medicine
Salamanca, Španija

Svojega očeta se skorajda ne spominja. Zadnjič ko sta se videla, je imel namreč le slaba štiri leta in njegova podoba bi v njegovi glavi najbrž že popolnoma zbledela, če ne bi njegova mati na njenem skrivnem mestu še vedno hranila nekaj njegovih slik. Ne glede na vse, kar ji je v življenju naredil, ga bo delček nje najbrž vedno ljubil. Njegov oče je bil namreč alkoholik. Pravzaprav se je vse skupaj začelo po tem, ko je njegova mama rodila njuno prvo hčerko, med tem, ko si je njegov oče obupano želel sina. Pozneje sta večkrat ponovno poskušala, čeprav si njegova mati ni več želela otrok in najbrž je bila njena tiha prošnja nekako uslišana. Ni in ni ji uspelo zanositi in njegov oče je bil razočaran nad žensko, s katero se je poročil. Trdil je, da le prava ženska lahko rodi moškega potomca in mati to zanj zagotovo ni bila. Vse bolj pogosto se je začel predajati alkoholni omami in mamo je večkrat pretepel. Pozneje jo je v enem izmed svojih pijanskih podvigov, nekega temačnega večera, zlorabil in na presenečenje vseh, je zanosila. In devet mesecev pozneje sta na svet privekala dvojčka. Moškega spola. Oče do takrat zaradi alkohola ni več znal ceniti daru moškega potomca; zanj sta postala le še dve usti, kateri je mogel nahraniti. Po štirih letih trpljenja in poniževanja, pa je imela njuna mama vsega dovolj. Neke noči je pobrala najpomembnejše stvari zase in svoje otroke, ter se preselila k svoji sestri v Salamanco. Po nekaj letih se je ločitveni postopek končal in končno so zaživeli normalno življenje.
Jose pa je od takrat naprej živel popolnoma normalno življenje. Imel je veliko novih prijateljev in med njimi je njegov brat Juan ostajal njegov najboljši, z ljubeznijo ni imel nikoli problemov, v šoli pa je shajal z povprečnimi ocenami. Na očeta ni nikoli mislil; pravzaprav ga je poskušal pozabiti, ker ga je ne glede na to, da je bil njegov biološki oče, sovražil zaradi tega, kar je naredil materi. Za študij medicine ga je navdušila neka dokumentarna oddaja, ki jo je redno gledal na televiziji in vse zdravniške nadaljevanke, ki so bile tisti čas zelo priljubljene. Prijavil se je in bil sprejet. Obožuje svoj študij in svoje študentske dni izkorišča do zadnjega trenutka. Pa vendar se kljub uspešnosti svojega življenja ni mogel upreti privlačni ponudbi za kamp na Kubi, katero je zasledil nekje na internetu. In njegov brat je bil istega mnenja; prijavila sta se in le nekaj tednov pozneje sta letela preko prečudovitega atlantika novim dogodivščinam naproti. Novim poznanstvom in obilici zabave, na katero je tako zelo komaj čakal.

[James Lafferty]

Juan, 21
Študent politologije
Salamanca, Španija

Njegova preteklost je bila zanj že od nekdaj velika skrivnost. Seveda je sovražil svojega alkoholičarskega očeta, katerega mu ni nikoli uspelo spoznati, zaradi vsega, kar je storil njegovi mami, starejši sestri in celotni družini. Njegova mama ima v srcu še vedno tako zelo globoke rane, katere ji najbrž ne bo nikoli uspelo zaceliti. Toda nekje globoko v sebi, je že od nekdaj hrepenel po tem, da bi spoznal moškega, ki ga je naredil. Ne glede na vse je bil še vedno njegov oče in to je najbrž edina večja razlika med njim in njegovim dvojčkom ter najboljšim prijateljem Josejem. In tako se je, popolnoma na skrivaj, le nekaj tednov po tem, ko je dopolnil osemnajst let, odpravil na obisk k svojemu očetu. Pravzaprav ni bil povsem prepričan, kje ga bo našel, toda najprej je poskusil na njihovem starem naslovu ter zadel terno. Vrata mu je odprla obilna ženska v pomankljivi opravi, katera ga je resnično nejevoljo spremila v dom, ki je bil bolj podoben razpadajočemu kosu lesa kot hiši, v kateri je nekoč prebival in je bila za kratka štiri leta resnično njegov dom. Tam je po dolgih letih spoznal svojega očeta in kar je videl je bilo popolno nasprotje vsem njegovim predstavam in celo najnižjim pričakovanjem. Bil je zaraščen, smrdel je po alkoholu in bil je skorajda neprepoznaven. Predstavil se mu je in njegov oče mu je posvetil nekaj minut. Toda ni ostal dolgo; po tem, ko je zavrnil očetovo prošnjo po denarju, ga je ta skorajda vrgel iz hiše. Takrat je najbrž doživel najglobje razočaranje svojega življenja od katerega si najbrž nikoli ne bo popolnoma opomogel. Preprosto se je mogel sprijazniti z mislijo, da nima očeta in skozi mesece mu je to tudi uspevalo.
Sicer pa je bil že od nekdaj odličen učenec, za svoje ocene pa se ni nikoli rabil pretirano učiti in truditi. Po končani srednji šoli se je odločil za študij politologije. Za spremembo od svojega brata je bila to tema, katero je resnično oboževal in občudoval. Ni vedel zakaj, toda skozi leta mu je zlezla pod kožo. Tako je oddal prijavnico in bil sprejet na univerzo, ki je bila le nekaj metrov oddaljena od bratove fakultete za medicino. Tako sta večino časa kot prava dvojčka še vedno preživljala skupaj; spoznavala sta nove prijatelje in nova dekleta, ter skupaj odkrila prijavnico za kamp na Kubi. Bila je omamna ponudba, kateri se nobene od njiju ni znal upreti. Izpolnila sta prijavnici in se pripravila na veliko potovanje na sončno Kubo, ki jima je prinašala veliko novih doživetij, sreče, smeha in ljubezni. Vsaj tako je upal.

[Jared Padalecki]

Antonio, 22
Študent letalstva
Lizbona, Portugalska

Že odkar pomni njegovemu življenju kraljujeta dve stvari. V letala se je zaljubil, ko je za svoj deseti rojstni dan dobil prvo maketo letala, katero je sestavil v le pičlih nekaj urah. Pozneje, v letih ki so sledila, je povečal svojo zbirko maket s še skorajda stotimi primerki najrazličnejših letal. To je bila njegova strast, ki še vedno kaljuje njegovemu življenju. Njegova druga ljubezen pa je glasba. Že od nekdaj zelo rad poje in če je na karkoli na sebi resnično ponosen, je to njegov glas, katerega pridno uporablja. Le nekaj mesecev po tem, ko je prišel v srednjo šolo, je z novimi prijatelji osnoval glasbeno skupino, ki je bila pravzaprav nekaj časa celo precej uspešna. Posneli so celo demo posnetek CDja, ki pa ni nikoli zašel na prodajalne police. Po slabem letu so razpadli, toda njegova ljubezen do glasbe je ostala trdno zakoreninjena v njegovem srcu. Svojo prvo pesem je napisal ko je imel le dvanajst let. Seveda ni bila nič posebnega, toda njemu je pomenila veliko. Bila je dokaz njegovega talenta in ljubezni. Proti koncu osnovne šole je začel igrati tudi kitaro in tako je svojim besedilom dodal tudi glasbo. Štiri leta srednje šole so minila po istem kopitu. Za postavnim glasbenikom, ki je osvajal ženska srca, se je skrival moški, ki je oboževal letala. Tako ni dolgo razmišljal o tem, kaj bi rad postal in na katero univerzo se bo vpisal. Že leta poprej je izbral letalstvo in želja se mu je tudi uresničila. Postal je študent ene izmed najbolj priznanih lizbonskih fakultet, kjer je zablestel kot eden izmed boljših študentov. Med drugim je opravil tudi izpit za pilota rekreativnega in potniškega letala. Užival je v znanju, katerega je prejemal, vse do tistega dne, ko je doživel nesrečo, ki je zaznamovala njegovo življenje. Pravzaprav mu telesno, po tem, ko je skorajda strmoglavil z letalom, ni bilo nič, samo njegova duša je bila precej ranjena. Navdušenje mu je vpadlo in začel je dvomiti v svoje sposobnosti. Vse večkrat je začenjal verjeti temu, da v resnici ni sposoben za pravega letalca, ter da bo najbrž strmoglavilo vsako letalo, katerega bo kadarkoli vozil. Šele oglas za kamp na Kubi je bilo tisto, kar mu je ponudilo popolno rešitev. Takoj je izpolnil prijavnico, ter se z enim kovčkom pritljage, svojo letalsko čepico ter kovčkom s kitaro odpravil na pot, kjer bo lahko začel znova. Resnično je upal, da je Kuba prava rešitev zanj.

[Alycia Keys]

Catarina, 22
Študentka mednarodnih odnosov
Porto, Portugalska

Od nekdaj je oboževala svoje življenje. Je ena izmed redkih ljudi, ki so bili rojeni z darom, ki jih neprestano ohranja srečne. V vsaki še tako zelo temni stvari vedno odkrije nekaj dobrega in nekaj prijetnega. Rojena je bila v veliko portugalsko družino v prikupnem mestu, kjer se med sabo poznajo skorajda vsi. Njen oče je bil lastnik pomembnega davčnega podjetja, njena mati pa je bila tam zaposlena kot tajnica. Pravzaprav sta se z očetom spoznala ravno zaradi te službe in se le nekaj mesecev pozneje poročila in naredil prvega otroka izmed njunih treh sinov in petih hčera. Catarina je bila predzadnja; za njo je na svet privekal še manjši brat, ki pa se je rodil slep. Bila je velika tragedija za njihovo družino, toda vsi so vztrajno skrbeli za najmlajšega člana in Catarinin mlajši bratec je bil kljub svoje bolezni izredno pameten in radoveden. Sama je bila tista, ki je z njim preživljala največ časa; skorajda vsak večer mu je brala ali pripovedovala zgodbe in zanimivosti iz šole. Z njim je hodila na sprehode in ga učila stvari, katerih se je v šoli učila tudi sama. Še posebej rad je imel, kadar mu je opisovala naravo in okolico. In z njim se je ukvarjala brez ene same besede ugovarjanja. Najbrž ji vse skupaj ne bi uspelo tako mirno prenašati, če ne bi že od svojega trinajstega leta meditirala. Za to jo je navdušila njena teta, ki je živela v Indiji in je že od nekdaj veljala za nekoliko prismuknjeno. Od takrat naprej je vsak večer očistila svoje misli in svoj um. Odrekla se je vsem težavam in tako ji je uspelo zaživeti prosto življenje. Brez bolečin, žalosti in z ogromno količino vztrajnosti. Najbrž se je ravno zato zdela tako primerna za študij, katerega si je izbrala. Mednarodni odnosi so jo od nekdaj neizmerno zanimali, sploh pa je že od nekdaj trdila, da si svet zasluži mir. Tako je začela študirati in med prijatelji je slovela kot ena izmed najbolj modrih in razgledanih študentk. Tistega leta, ko je začela študirati, je zapustila tudi svoj dom. Ne zato, ker ga ne bi prenašala, temveč preprosto zato, ker je želela narediti korak naprej. Res je, da se ji je trgalo srce, ko se je morala posloviti od svojega brata, toda vedela je, da dela prav. Z dolgoletnim prijateljem je zaživela v nekem stanovanju blizu univerze in njeno življenje je končno postalo resnično svobodno in je večino časa potekalo po popolnoma ustaljenih tirih.
Ravno zato se oglasu za kamp na Kubi, ki je bil povrh vsega še mednarodni, ni mogla upreti. Bilo je, kot da so se njene sanje začele uresničevati. Prijavila se je in nekaj tednov pozneje je resnično letela na Kubo. Srečala bo ljudi z ostalih svetovnih držav, kar bo še močneje pripomoglo k njenemu študiju mednarodnih odnosov. Sploh pa si je že nekaj časa želela potovati in razmišljala je, da bi si po koncu študija vzela leto pavze za potovanja. Kdo ve, morda pa bo na koncu ponovno pristala na prečudovitio Kubi.