Amerika [ZDA, Kuba, Brazilija]

[Nelly]

Fabio, 22
Natakar
La Habana, Kuba

Prijetno zagorel domačin je svoje življenje preživel tako kot večina ostalih tukajšnjih otrok. Rojen je bil v eno izmed premožnejših družin, ki ima po vseh teh letih še vedno v lasti priljubljen lokal na robu središča mesta. V njem je zaposlen že vse odkar je bil dovolj star za prvo pravo zaposlitev. Uspešno je dokončal osnovno in srednjo šolo, kjer je bil eden izmed povprečnih učencev, razen v nekaterih predmetih, ki jih je že od nekdaj oboževal. Pravzaprav sta bila takšna le dva; športna vzgoja in zgodovina, o kateri si že od nekdaj želi izvedeti več. Pa vendar se kljub temu ni nikoli vpisal na univerzo; malce zaradi pritiska očeta, ki je raje videl, da bi njegov sin ostal doma in mu pomagal v lokalu, malce pa zaradi ljubezni, ki jo je čutil do kraja, kjer je odraščal. Kraj, kjer so bili vsi njegovi prijatelji, vse ulice in igrišča na katere je hranil prijetne spomine. Tako je dobil stalno zaposlitev v očetovem lokalu, kjer je od takrat naprej preživel vsako dopoldne in mnoge večere. Popoldneve je preživljal doma, skrbeč za svoja mlajša brata ali pa je zahajal v lokalno knjižnjico kjer je vpijal podatke o zgodovini, ki bi mu jih lahko ponudila univerza. In počasi se je naveličal svojega ustaljenega življenja in žal mu je bilo, da se ni odločil za študij zgodovine in se odselil iz kraja, ki ga je sedaj začel že nekoliko dušiti.
Oglas za kamp je opazil na neki avtobusni postaji in ponudbo je sprejel v trenutku. Pomagal je pri organizaciji in končno se mu je zdelo, da bo počel nekaj, kar ga resnično zanima. Spoznal bo svoje ljudi in razširil svoje znanje. Kdo ve, morda mu bo dal kamp moč da temeljito spremeni svoje življenje.

[Chris Brown]

Lucas, 20
Študent angleščine in modernih jezikov
Santa Clara, Kuba

Mlad in čeden Kubanec je bil rojen v družino, v kateri je že od nekdaj primanjkovalo spoštovanja in ljubezni. Mama in oče sta se z dela vračala šele pozno zvečer, včasih ju ni bilo domov tudi po cele noči, med tem, ko je odgovornost zanj in za njegovega brata in sestro visela na plečih njegove najstarejše sestre, ki je zaradi vsakodnevnega pritiska izgledala veliko starejša od deklet svoje starosti in je postajala veliko bolj odgovorna, resna, a tudi vse bolj utrujena in izmučena. Zaradi straha pred očetom, ki ga ni bilo strah dvigniti roke nad nobeneg izmed svojih otrok, so v šoli vsi pridno in vztrajno delali in domov nosili ocene, na katere so bili lahko njihovi straši resnično ponosni. In takrat so ponavadi doživeli najlepše trenutke kot družina, katere pa bi lahko preštel na prste ene roke. Neke noči, ko je oče dvignil roko nadenj le ker je zamudil na večerjo se je odločil, da je čas za spremembo. Spakiral je nekaj oblačil in najpomembnejših stvari, vzel denar, ki ga je privarčeval, se poslovil od brata in sester, ter za vedno zapustil dom, v katerem je odrasel. Odpotoval je v Santa Claro k njihovi stari družinski prijateljici, s katero že leta niso imeli več stikov. Prepričan je bil, da ga tam ne bodo iskali in ni se motil. K sreči ga je ženska, ki je bila brez otrok, sprejela z odprtimi rokami in mu obljubila, da ne bo pokicala njegovih staršev. Tam je dokončal srednjo šolo. Ko pa je prišel čas, da se odloči za študij, ni razmišljal dolgo; mešanica jezikov in kultur turistov, ki so neprestano obiskovali Kubo je v njem prebudila ljubezen do jezikov. Sploh pa se je že od nekdaj želel učiti angleščino; maternega jezika države, ki je bila tako blizu njihove, a vseeno tako zelo daleč. Njegova šola je bila v središču glavnega mesta Kube in na veliki oglasni deski šole je po naključju odkril prijavnico za mednarodni tabor. Mešanica jezikov in kultur je bilo nekaj, čemur se nikakor ni mogel upreti. Oddal je prijavo in se pripravil na nepozabne jezikovne počitnice, ki mu bodo prinesle nekaj, kar si je pošteno zaslužil; oddih in zabavo.

[Chad Michael Murray]

Aaron, 22
Študent angleščine
San Francisco, Kalifornija, ZDA

Rojen je bil kot drugi izmed petih otrok in prav vsi otroci njihove družine so bili moškega spola. Njegova mati dela kot račuonovodkinja v eni izmed lokalnih firm, oče pa je trgovec v bližnji prodajalni. Toda kljub bornima plačama sta uspela vzdrževati svojo družino in tako se je Aaron že od začetka svojega življenja navajal na dejstvo, da je lahko dobil le najpomembnejše stvari. Sicer pa je bil v vseh pogledih popolnoma normalen otrok in pozneje najstnik, ter študent. Družil se je s svojimi prijatelji, se prepiral z brati in izkoristil vsak prosti trenutek svojega življenja. Šola mu ni nikoli delala velikih težav, čeprav je nikoli ni resnično prenašal. Pravzaprav je rad obiskoval le ure enega predmeta. Ure njegovega maternega jezika, ki so v njem prebudile nekaj, česar ni nikoli znal razložiti. Pravzaprav ni nihče vedel, da že leta na skrivaj piše; zgodbe, pripovedi in pesmi. Rad je bral literaturo in slavne besede slavnih mož so našle svoje mesto v njegovem srcu. Pa vendar so ga prijatelji in znanci poznali kot moškega, ki se je znal zabavati in je znal spraviti v smeh tudi ljudi okoli sebe. Ko je odraščal in je pridobival vse več moških potez, je pridobival tudi vse več ženskih oboževalk, tako da je imel večino svojih srednješolskih let ob sebi spremljevalko. Ko je prišlo do odločitve za študij ni dolgo razmišljal; odločil se je za angleščino in dobil polno štipendijo na ugledni krajevni univerzi. Od takrat naprej, so njegove sanje o tem, da bi postal pisatelj, postajale še močnejše.Tako je štiri leta živel večinoma eno in isto življenje; po eni strani polno zabav in deklet, po drugi strani pa polno besed in zgodb; dokler ni na internetu odkril oglas za mednarodni kamp na Kubi, ki je v trenutku pritegnil njegovo pozornost. Sprva se ni nameraval prijaviti, toda pozneje, ko je ugotovil, da njegovo življenje morda potrebuje kakšno spremembo in malce več navdiha, je izpolnil prijavnico in nekaj dni pozneje je resnično zapustil San Franciso in svoje staro življenje daleč za sabo.

[Cassie]

Isabela ,20
Študentka glasbe
Salvador, Brazlija

Zagorela črnolaska ima že od nekdaj precej pestro življenje. Rojena je bila v precej revno družino, ki se je skozi dneve prebijala zelo borno in ponavadi so imela komaj dovolj denarja za vse tri obroke. Sicer pa sta poleg nje v družini še dva otroka. Doma se ni nikoli počutila pretirano varno in vedno, kadar je dobila priložnost, se je izmuznila iz hiše in se podala na potep po velikih in skrivnostih ulicah Salvadorja, kjer je spoznala marsikaterega človeka. Še vedno se kristalno jasno spominja dne, ko je spoznala prikupno Gabrielo, ki je živela v neki razkošni hiši. Njo je pritegoval njen nekoliko vzvišen značaj, Gabriela pa je na njej najbrž najprej opazila njeno radovednost in prostost. Tako sta kmalu postali najboljši prijateljici; popolnoma različni, toda po duši enaki. V vseh teh letih je Gabriela ostajala edina, kateri je zaupala prav vse skrivnosti. Med drugim je bila prva, ki je izvedela kakšna čustva Isabela pravzaprav goji do njenega brata. Nekoliko sramežljivega, a zelo prikupnega in prijaznega mladeniča v katerega se je zaljubila na prvi pogled. Okoli njega se je smukala precej dolgo, preden jo je opazil tudi sam. In z malce Gabrieline pomoči, sta, preden je zaključila srednjo šolo, postala par. In bila je resnično zaljubljena; vsak dan se je zdel svetlejši in še vsaka tako zelo majhan stvar se ji je zdela čudovita in edinstvena. Svoja čustva je, tako kot vedno poprej izražala skozi glasbo in ples. Pravzaprav je bila glasbena izobrazba edina stvar, ki sta ji jo plačala starša. Drago ju je stalo, toda njena sreča in talent, ki ga je tako nadebudno razvijala, je odtehtal prav vse. Peti in plesati je začela že v osnovni šoli. Pozneje je začela pisati tudi svoje lastne pesmi, navdih zanje pa je črpala iz svojega lastnega življenja. Ko je uspešno dokončala srednjo šolo, se je vpisala na študij glasbe, kamor je bila tudi sprejeta. Njeno življenje je tako začelo dobivati pravo podobo; končno se ji je zdelo, da se je vse uredilo in resnično je postajala srečna. Uživala je v glasbi, katero je ustvarjala, se prepuščala ljubezenskim trenutkom in do popolnosti uživala vsak trenutek svojega življenja. Vsaj vse dokler se ni nekega jutra zbudila z nevrjetno slabostjo in ko se ta po tednu dni še vedno ni končala, je obiskala zdravnika, ki ji je sporočil presenetljivo novico. Bila je noseča. Stara je bila dvajset let in postala bo mama. O splavu ni nikoli razmišljala in skupaj s fantom sta se odločila, da bosta otroka obdržala. Zavedala sta se, da jima ne bo vedno lahko, toda ljubila sta se in to je bilo tisto, kar je bilo resnično pomembno.
Pa vendar se ni počutila popolnoma srečno. Otroka je imela rada, resnično, toda zdelo se ji je da je premlada za otroka in da ne bo dobra mama. Šele Gabriela je bila tista, ki jo je s svojim predlogom spravila v nekoliko boljšo voljo. Nekje na internetu je odkrila prijavnico za mednarodni kamp in že nekaj dni pozneje sta obe oddali svojo prijavo. Noseča, a z dobrim občutkom v svojih žilah se je odpravila na pot. Na pot k preroditvi in sprejemanju. Stvarema, kateri je sedaj tako obupano potrebovala.

[Adam Brody]

Jesse, 20
Študent športa
Miami, Florida, ZDA

Šport je bil že od nekdaj glavno vodilo njegovega življenja. Tako kot njegov dedek in njegov oče ter celo mati pred njim, tudi sam trenira odbojko. Pravzaprav je bila majhna odbojkarska žoga prva stvar, ki jo je po rojstvu držal v svojih rokah. Vztrajno in odločno je začel trenirati že pri devetih letih in njegov talent in potencial sta se iztreninga v trening bolj razvijala in močneje kazala. Pri šestansjtih letih se je že lahko pohvalil kot kapetan državne kadetske reprezentance. Ogromno časa je potoval. Z reprezentanco ali s svojim domačim klubom je obiskoval najrazličnejša tekmovanja na najrazličnejših koncih sveta. Tako je bil pravi študent športne gimnazije, ki je bil redko kdaj na pouku, pa je vendar imel odličen uspeh. Poleg odbojke je na prvo mesto vedno postavljal tudi šolo. Kajti za spremembo od drugih športnikov je vedel, da se bo nekoč mogel posloviti od športa, katerega je oboževal. Če ne zaradi starosti in izgube nekaterih najboljših sposobnosti, pa morda zaradi kakšne poškodbe ali podobnih razlogov. Zato želi imeti dokončano vsaj eno spodobno šolo, tako da bo znal nadaljevati svoje življenje tudi ko odbojka v njem ne bo več igrala glavne vloge. In kot pravi športnik je imel na šoli tudi tak vpliv. Imel je krog najožjih in najpopularnejših dijakov šole in vedno se je ob njegovi strani znašlo kakšno čedno dekle, s katerim se je lahko zadovoljil. Njegovo življenje ga je včasih spominjalo na tisto, kar je gledal po televiziji, toda ravno to mu je bilo tako všeč. Tista popolnost, katero je izkoriščal do popolnosti. Po tem, ko je končal srednjo šolo se je ljub temu odločil za študij športa. Najbrž je to smer, v kateri želi prebiti prav vsak trenutek svojega življenja, katero se tudi v študentskih letih ni prav veliko spremenilo. Še vedno je veliko treniral in še vedno je imel isti sloves.
Kubo je oboževal že vse odkar jo je prvič obiskal. Pravzaprav je bil tam prvič na nekem odbjokarskem tekmovanju, kjer so pobrali pričakovano prvo mesto, drugače pa so s starši obiskali Kubo skorajda vsake počitnice, glede na to, kako blizu je bila. Sicer pa je oglas za kamp na Kubi odkril nekje na internetu in priložnost se mu je zdela popolna. Nekaj mesecev stran od svojega enoličnega in utrudljivega življenja, se bo lahko popolnoma sprostil na prečudoviti Kubi. Bila je priložnost, katero je sprejel s široko odprtimi rokami in najbrž ni še nikoli tako zelo navdušeno sedel na letalo.

[Rihanna]

Gabriela, 21
Študentka mikrobiologije
Salvador, Brazilija

Za spremembo od mnogih bogataških, razvajenih mulcev, je svoje življenje že od nekdaj po tihem sovražila. Še posebej po tem, ko je spoznala Isabelo je vedno znova ugotavljala, kako zelo hrepeni po običajnem življenju. Isabela, ki je prihajala iz revne brazilske družine in je sčasoma postala njena najboljša prijateljica, se ji je zdela tako svodbodna, samostojna in preprosta. Bila je vse, po čemer je že toliko časa hrepenela. Morda je ravno zato tako rada preživljala čas z njo. Ko sta se podili po ulicah in sta počeli stvari, katerih prej ni bila vajena, se je počutila bolj svobodno in bolje, kot kadarkoli poprej. Preselila se je v svet, daleč stran od v svoje družine, kjer je njen starejši brat predstavljal edino normalno osebo, ki je znala ljubiti. Njen oče je bil namreč lastnik uspeše tovarne z zdravili in najbrž je bilo zanimanje za to vrsto znanosti edina stvar, katero je podedovala po njem. Njena mati pa je bila, tako kot večina bogataških žensk, razvajena, zaljubljena sama vase in velika oboževalka nakupovanja. Najbrž je najbolj bolelo dejstvo, da je imela še vrtne zabave raje od svoje hčerke. Morda so bili v Isabelini družini revni, toda imeli so se radi, ne glede na vse slabo, kar se jim je pripetilo. Sicer pa se ni mogla upreti temu, da ne bi uživala življenja, ki ga je drugače imela. Imela je odlične ocene, bogato družino in odličen položaj na šoli. Če ne drugje, je vsaj tam uživala nekatere sadove svoje družine. Imela je velik krog prijateljic in ob svoji strani je neprestano menjala spremljevalce. Ni bila prostaška, ne, samo znala je uživati svojo mladost, ki je zanjo minila veliko prehitro. Ko je prišel čas, da se odloči za univerzo, ni razmišljala niti trenutek. Vpisala se je na študij mikrobiologije, toda ne zato, ker je bila to služba, katero je imela zagotovljeno v očetovem podjetju. Tam se tako ali tako ni nameravala zaposliti, samo preprosto je oboževala vse, kar je bilo povezano s to znanostjo. Želela je odkrivati zdravila, ki bodo uspešno zdravila ljudi. Njeno življenje se na faksu ni veliko spremenilo. Čeprav je sedaj začela nekoliko mrzlično iskati pravo ljubezen svojega življenja. Še posebej po tem, ko sta se našla njena najboljša prijateljica in njen brat; dva človeka katera sta ji v življenju pomenila največ. Toda samo nekaj mesecev po tem, je njeno življenje pretresla večja skrb. Ko ji je Isabela povedala za svojo nosečnost, je končno za nekaj časa pozabila na iskanje pravega spremljevalca. Oglas za kamp na Kubi, katerega je odkrila popolnoma po nesreči, se je znašel tam ob pravem trenutku. Tega se je oprijela z obema rokama in s sabo popeljala še Isabelo. Odpotovali sta proti Kubi. Ena zaradi svojega nerojenega otroka, druga pa zaradi upanja. Upanja po tem, da bo morda tukaj končno našla ljubezen svojega življenja preden dokončno obupa nad življenjem, katero ji je bilo ponujeno.